Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik ponovno oživljen!

Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik ponovno oživljen! (foto: profimedia) profimedia
14. 2. 2018

V letu stote obletnice smrti Ivana Cankarja je Mladinska knjiga oživela njegova pisma, ki jih je leta 1911 poslal iz Slovenskih goric Franzotovi družini na Rožnik, pri kateri je prepoznal svoj dom. Prva izdaja iz leta 1943, ki velja za bibliofilsko, je zdaj obogatena z novimi podatki, komentarji in slikovnim gradivom, ki jih je zbral Mihael Glavan.

Kot je na predstavitvi povedala urednica Nela Malečkar, je na knjigo Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik pred dobrim letom opozorila bralka, češ da gre za knjigo za sladokusce, vendar bi, za večji bralni užitek, lahko faksimile pisem, ki jih je tedaj uredil Tine Debeljak, tudi prepisali. Po njeni oceni jim je uspela praznična izdaja, ki jo je z uvodno in spremno besedo obogatil nekdanji vodja rokopisne zbirke v Narodni in univerzitetni knjižnici.

Po Glavanovem mnenju je bila knjiga jeseni 1943, ko je izšla v 500 numeriranih izvodih pri Ljudski knjigarni v Ljubljani, dosežek slovenskega predmodernega faksimila, saj gre za tisti čas najboljše izdelane posnetke izvirnega gradiva. Danes jih je po njegovih predvidevanjih ohranjenih manj kot 50 izvodov, poleg tega pa ostaja uganka, kam so izginila izvirna pisma. Cankar jih je pošiljal Franzotovima sestrama Nini in Mariji, svojima rožniškima gospodinjama, predvsem prvi, njena hči pa jih je prenesla uredniku Debeljaku, ki jih je nato izročil direktorju založbe.

Leta 1945 sta oba morala zapustiti Slovenijo, morda jih je direktor založbe odnesel s seboj v Argentino, vendar jih tam niso našli, morda so jih vrnili lastnici, čeprav vnukinja zatrjuje, da mama o tem ni nikoli govorila. Da bi jih nova oblast po vojni uničila, se zdi Mihaelu Glavanu malo verjetno, ker so Cankarja spoštovali, zato obstaja upanje, da še kje obstajajo, je povedal na predstavitvi. Pisma so sicer, kot je presodil že Debeljak, slavospev Rožniku in hvaležnosti omenjeni družini, zato imajo za Ljubljano še poseben pomen.

Cankarjeva pismaV novi izdaji so ohranili Debeljakovo študijo in jo dopolnili s pojasnili, med drugim z zgodovino nastanka in usodo knjige. Ohranili so tudi izbor nekaterih faksimilov, ki jim je Glavan dodal prepise vseh pisem z najbolj potrebnimi komentarji. V tretjem delu pa je Glavan podrobno opisal Cankarjevo življenje na Rožniku in usodo Franzotove družine, s katero je bil tedaj tesno povezan.

Pri njej se je, kot je povedal, prvič počutil kot družinski član, plačeval ji je bivanje, a ne redno in ne vselej z denarjem, predvsem pa je v gostilno na Rožnik tako privabljal goste, da je družina dejansko živela na njegov račun.

"To ni literarno-zgodovinska knjiga, ki bi analizirala Cankarja kot pisatelja, temveč celovita podoba Cankarja kot človeka," je poudaril Glavan. Kot je dodal, je iz pisem razvidno, kako napreduje pisanje njegove Lepe Vide, kaj je razmišljal in kako je gledal na slovensko družbo oziroma dolino Šentflorjansko, kot jo je imenoval. Iz njih veje tudi njegova privrženost domovini in mestu, saj je bil Cankar, tako pravi Glavan, nedvomno velik patriot.