Spori v družini: Lahko se jim izognemo, še preden se pojavijo

Spori v družini: Lahko se jim izognemo,  še preden se pojavijo (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
17. 11. 2017

Pomembno je, da otroku jasno povemo, katero vedenje je za nas sprejemljivo in katero ne. Toda postavljanje meja ni dovolj za zdrav otrokov razvoj.

Slovenski pregovor Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima ne velja, ko gre za konflikte v družini. Še zlasti če se z otroki in partnerjem prerekamo vsak dan, odrasli pa ne vemo, kaj storiti s temi spori. Pa naj gre za to, da otroka zjutraj ne moremo pravočasno spraviti od doma, ali to, da se ne strinjamo s partnerjevim pogledom na vzgojo.

Kako spore v družini razumeti in se z njimi spopadati, smo vprašali Hansa Holterja Solhjella, dolgoletnega vodjo norveškega Familylaba, predavatelja in svetovalca. V Ljubljani bo 25. in 26. novembra na povabilo Familylaba Slovenija vodil dvodnevni seminar Obvladovanje sporov z otroki in med njimi. Solhjell je tudi avtor modela pozitivne učne spirale v koregulaciji, ki je namenjena predvsem staršem za lažje razreševanje konfliktov.

Pogled skozi otrokove oči

Kaj torej storiti, ko se znajdemo v konfliktu z otrokom, ki nas ne posluša, hoče nekaj drugega kot mi, se nam upira? »V vsaki situaciji s problematičnim vedenjem otroka ali mladostnika staršem vedno najprej predlagam, naj poskušajo razumeti, kaj doživlja otrok, in pogledati na konflikt z njegovega zornega kota. Pomembno je, da se zavedamo, da imajo otroci svoje mnenje in občutke glede skoraj vseh stvari in tematik, pa naj bodo velike ali majhne. Otrok lahko starša, ki od njega nekaj zahteva, prekinja njegovo delo, mu nekaj prepoveduje ali onemogoča, doživlja, kot da ga nadzira ali celo žali.

Zato je zelo pomembno, da tako na splošno kot v specifičnih primerih starši poskušajo razumeti otroka in njegov vidik. Toda razumevanje otrokove motivacije seveda še ni dovolj. To, da sprejmemo in spoštujemo otrokovo izkušnjo, moramo otroku tudi sporočiti, tako da nas bo razumel. To bo otroku pomagalo začutiti, da starš razume in spoštuje njegovo stališče. Tudi v primerih, ko je otrok žaljiv in se vede neprimerno z besedami in dejanji. In četudi starši to ne le govorijo, temveč tudi čutijo, še ni zagotovilo, da bo učinek takojšnji,« pojasnjuje sogovornik, ki starše opozarja, da čeprav sprejmemo in poskušamo razumeti otrokovo neprimerno vedenje, to še ne pomeni, da pri tem ne smemo postaviti in zaščititi lastnih meja.

»Pomembno je, da otroku jasno povemo, katero vedenje je za nas sprejemljivo in katero ne. Toda postavljanje meja ni dovolj za spodbudo učenja in razvoj zdravega odnosa, ki podpira otrokov razvoj. Otroku moramo tudi pomagati naučiti se boljših načinov, kako naj izrazi svoja stališča in mnenja, in to tako, da mu zagotovimo, da ga zares želimo slišati in upoštevati njegovo mnenje. Za to, da se otroci tega naučijo, pa je seveda potreben čas, zato smo medtem primorani poslušati otroke tudi, ko govorijo in se vedejo manj primerno. Le tako jim lahko pomagamo neprimerne besede in vedenje prevesti v bolj razumljiv in zrel način. Če recimo otrok preklinja, mu poleg tega, da mu postavimo meje, lahko povemo tudi to, da bi želeli slišati, kaj nam želi povedati, a naj pri tem uporablja manj kletvic in žaljivih besed. Pri tem je zelo pomembno, da otrok ne dobi vtisa, da ga ne poslušamo, zato ker govori 'grdo' oz. se vede neprimerno. Če to storimo, zapremo komunikacijsko pot in tako zmanjšamo možnosti za izboljšanje,« opozarja Solhjell.

Lahko se jim izognemo,  še preden  se pojavijo

Različne faze konflikta

V družinah se pogosto prerekamo okrog vedno istih reči: domačih nalog, pospravljanja igrač in pomoči pri gospodinjskih opravilih, izklopa televizije ali računalnika in jutranjega odhajanja od doma. Se lahko tem kroničnim konfliktom izognemo? »Na problematično vedenje otrok lahko gledamo kot na del daljšega procesa, ki poteka skozi različne faze konflikta. Veliko družinskih konfliktnih situacij je namreč predvidljivih, zato starši vemo, kdaj jih lahko pričakujemo, in kaj bi lahko storili, še preden pride do njih. Lahko otroke, sebe in okoliščine vnaprej pripravimo na konfliktno situacijo? Lahko v odločanje povabimo otroke, še preden nastane konflikt? Se lahko dogovorimo, še preden se začne kričanje? Veliko družinskim konfliktom se lahko izognemo, še preden se pojavijo,« je prepričan sogovornik, ki starše poziva, da preverimo tudi svojo komunikacijo, ki jo uporabljamo, ko se začne družinsko ozračje 'segrevati'.

»Kaj v naši komunikaciji nakazuje, da otroka zares poslušamo? Kako lahko otroku pomagamo, da svojo perspektivo ubesedi? To jih lahko namreč umiri in nauči, kako bolje komunicirati. Idealno je, da otrok tudi v konfliktni situaciji, ko ne more dobiti, kar želi, dobi izkušnjo razumevanja in upoštevanja,« svetuje Solhjell in nadaljuje: »Nazadnje, o konfliktni situaciji se lahko z otrokom tudi pogovorimo. Toda šele potem, ko se umiri – čez nekaj ur ali zvečer, nikakor pa sredi konfliktne situacije! In tudi v tem pogovoru je dobro, da pogovor začnemo z otrokovega stališča. Pogosto starši otroku rečejo: »Rad bi se pogovoril s tabo glede tega, kar se je zgodilo prej, ko si storil to in to in kar mi ni bilo všeč.« Toda s takšnim uvodom v trenutku povzročimo zlom komunikacije, saj se nihče ne želi pogovarjati o stvareh, ki jih je naredil narobe!« starše opozarja sogovornik in svetuje, da se pogovora lotimo raje tako, da začnemo z otrokovega stališča, na primer: »Prej sem opazil, da ti je bilo težko, in si bil jezen name, ko sem ti rekel, da se loti domače naloge.« Če pogovor začnemo z otrokovega zornega kota, ga otrok veliko lažje sprejme in tako obe strani dobita priložnost za boljši razplet situacije, kot če pogovor začnemo tako, da se otrok počuti krivega.

Mami in oči, ne prepirajta se!

Kaj pa konflikti med partnerjema, kako ti vplivajo na otroke oz. kateri so tisti znaki, ki nam povedo, da je prerekanje 'šlo predaleč'? »Najbolj očitni znaki so seveda vidne reakcije – ko otroci postanejo zaskrbljeni, vznemirjeni ali staršem celo direktno povedo: Ne prepirajta se! Nekateri otroci poskušajo zaščititi enega od staršev, drugi bodo samo tiho in zaskrbljenega pogleda ter bodo morda celo zapustili prostor. Nekateri otroci so občutljivi za najmanjši dvig glasu ali povišano napetost med staršema in tudi sami postanejo bolj razdražljivi. To se lahko zgodi tudi v primerih, ko starša svoje komunikacije ne doživljata kot negativne. Že samo to, da se močno vživijo v pogovor, ne da bi se prerekali in jezili, lahko otroka spravi v stres. V takšnem primeru svetujem, da starši prekinejo diskusijo, ki je za otroka stresna, in se raje začnejo pogovarjati o čem drugem, kar je za otroka bolj prijetno,« svetuje Holhjell.

Kako bo otrok doživljal konflikt med staršema, se razlikuje od otroka do otroka, tako kot tudi odrasli družinske prepire doživljamo različno. Kar je za nekoga normalno, je lahko za nekoga drugega 'samo dretje'. Kaj storiti, ko imamo starši različne poglede in doživljanja glede družinskih konfliktov? »V idealnem primeru se oba partnerja zavedata različnosti in oba razumeta, da jo morata preseči. V takšnem primeru so možni veliki napredki. Partnerja se lahko o tem pogovarjata, se udeležita delavnice ali skupaj prebereta knjigo, ki jima bo pomagala razumeti in podpreti drug drugega. Cilj namreč ni, da se morata starša v vsem strinjati ter vedno misliti in delovati enako, temveč da se zavedata vrednosti, ki jo vsak prinese v družino,« svetuje sogovornik, ki pri svojem delu s starši opaža, da se pogosto najdeta partnerja, kjer je eden bolj avtoritaren, nadzorujoč in dominanten, medtem ko je drug bolj izogibajoče osebnosti in ne mara konfliktov.

Če takšna starša ne najdeta razumevanja glede različnosti vzgojnega stila, zelo pogosto pristaneta v polariziranih pozicijah: »Avtoritativen starš postane še bolj avtoritativen, da nadomesti manko strogosti, ki jo pogreša pri partnerju, medtem ko izogibajoč starš postane še bolj popuščajoč, da skompenzira partnerjevo vedenje, ki je po njegovem mnenju prestrogo. Takšni starši po navadi ne sodelujejo dobro, saj izogibajoč starš s svojo vzgojno neučinkovitostjo frustrira dominantnega partnerja, medtem ko avtoritativen starš frustrira izogibajočega starša s tem, ko ga prekinja in se vmešava v njegovo vzgojo. Pri tem običajno oba starša menita, da partner s svojim vedenjem otroku škodi,« pojasnjuje Solhjell. Toda kot vemo, v resnici otroku veliko bolj škodijo starševski prepiri o tem, kaj je za otroka dobro in kaj ne.

Lahko se jim izognemo,  še preden  se pojavijo

Oba se morata potruditi

Kaj torej starša, ki se ujameta v takšen polariziran vzorec, lahko storita? »Zelo koristno je, da se oba naučita več o komunikaciji. V idealnem primeru oba spoznata, kako dopustiti drugemu partnerju, da deluje na svoj način, ki vsebuje tudi perspektivo partnerja in otroka. Za avtoritativnega starša to morda pomeni, da bo v komunikaciji manj glasen in bo uporabljal bolj niansirano govorico. S temi spremembami bo močno zmanjšal partnerjeve skrbi glede njegovega prestrogega vzgojnega stila.

Na drugi strani se lahko izogibajoč starš nauči, kako biti bolj učinkovit vodja, kar bo pomirilo skrbi dominantnega starša glede partnerjevih sposobnosti vodenja in postavljanja meja. Bolje se bosta partnerja razumela in naučila komunicirati, bolje bosta videla, kaj pravzaprav s svojim vedenjem zares poskušata storiti. Tako bosta drug drugega tudi lažje podprla,« je optimističen sogovornik, ki dodaja, da to seveda ni lahka naloga, še posebno če eden od partnerjev ni zainteresiran za spremembe: »Po navadi so dominantni partnerji tisti, ki povzročajo več težav, saj imajo zelo jasne ideje, kako je treba kaj storiti, in močno verjamejo v svoj prav.«

Pa vendar ravnanje z družinskimi konflikti zahteva veliko veščin, razumevanja in zrelosti, da sovražna prerekanja spremenimo v proces učenja, kar je tudi naša starševska odgovornost. Toda ko vložimo svoj trud ter se naučimo veščin in pristopov, ki jih potrebujemo, so rezultati več kot vredni vsega truda, saj zmanjšujejo stres tako pri starših kot otrocih, nam privarčujejo čas in omogočajo življenjske koristi vsem družinskim članom na vseh področjih življenja. 

Besedilo: Helena Primic // Fotografije: osebni arhiv, Shutterstock