Pogovarjali smo se z zakoncema Alenko Planinc Rozman in Igorjem Rozmanom, ki sta danes srečna starša dveh prisrčnih dvojčkov, rojenih v Afriki. V svoji knjigi Srce bije v dvojini sta opisala svojo trnovo pot do starševstva. Njuna zgodba je zgodba o tem, kaj vse pomeni ljubezen - pogum, vztrajnost, razočaranje, obup in nazadnje solze sreče.
”V času posvajanja sva bila tako osredotočena na skupen cilj, da o partnerstvu niti nisva razmišljala. Potem je Alenka dobila idejo, da napiševa knjigo. To naju je združilo v novem skupnem cilju. Pisanje knjige je bilo za naju čudovito doživetje. Presojala sva dogajanje v preteklih letih, spoznala polno resnic drug o drugem in dojela, kaj vse sva takrat prezrla.“
Kdaj in zakaj sta se odločila, da napišeta svojo zgodbo o posvojitvi? Je bilo težko izliti svoja čustva na papir in jih deliti z bralci?
Razlogov, da zapiševa, kako sva posvajala, je bilo kar nekaj. Zavedala sva se, da bosta otroka nekoč začela zastavljati vprašanja o svojem izvoru. Slišala sva nekaj zgodb, ko so si posvojenci postavljali vprašanje, čemu so jih roditelji zapustili ali celo zavrgli. Želela sva, da to vprašanje najinima otrokoma ne bo predstavljalo travme. Zapisi v knjigi jima bodo lahko podali večino odgovorov na vprašanja o posvojitvi. Pričujoča knjiga bo poskrbela, da prav nič ne bo šlo v pozabo.
Prve zapiske sva ustvarila že na letališču v Casablanci, kjer sva imela daljši postanek ob vrnitvi s prvega obiska v Gvineji Bissauu. S seboj sva imela tablični računalnik in prvi zapiski so začeli nastajati takrat. Čutila sva, da je treba dobesedno filmsko dogajanje preteklih dni na neki način dokumentirati. Idejo za knjigo je pred dobrimi štirimi leti podala Alenka. Pregledala sva video in foto dokumentacijo, poiskala sva zapiske izpred let in začela je nastajati knjiga. Posebno veliko dela sva vložila v zgodbo, ki se vzporedno dogaja v Gvineji Bissauu. Ta opisuje najbolj verjetno dogajanje od rojstva najinih dvojčkov do posvojitve.
Knjiga je zastavljena tako, da fabula temelji na Igorjevi pripovedi in Alenkin del predvsem izraža ženstvena čustva. Običajno o posvojitvah bolj govorijo ženske in zavestno sva hotela dati vsebini več moškega pridiha. Tako je nastala avtobiografska družinska zgodba, povedana skozi moški vidik, z ženskimi čustvi in oplemenitena s pretresljivo zgodbo afriških korenin.
Pri ustvarjanju nama ni bila pomembna le zgodba, niti ne samo najina čustva, vodilo nama je bilo, da bo knjiga govorila predvsem o odločitvah. In teh je bilo med posvojitvijo mnogo. Predvsem način sprejemanja svojih odločitev, kar je na koncu privedlo do uspeha, sva želela deliti z bralci. Verjameva, da ta knjiga lahko marsikomu poda navdih pri iskanju pravih odločitev.
Kdaj sta se odločila oziroma začutila, da bi rada posvojila otroka? Zakaj je pri nas težko posvojiti otroka? Zakaj Afrika?
Ko sva spoznala, da zaradi zdravstvenih indikacij ne bova mogla imeti genetsko svojih otrok, je nastopil čas za razmislek, kaj bova počela v življenju. Razmišljala sva o tem, da bi potovala po svetu, poigravala sva se celo z idejo, da bi ob planinarjenju in kolesarjenju začela igrati še golf. Postavljala sva si tudi vprašanja o smislu življenja. Predvsem z Alenkine strani je bil materinski klic zelo močan in tako niti nisva zavlačevala s prvim klicem na Center za socialno delo. Čeprav je Alenka pred tem preučila mnogo virov o posvojitvah in sva imela skrbno izdelana načela in pravila posvojitve, si nikakor nisva predstavljala, na kakšne ovire bova trčila. Odgovorni na centrih za socialno delo imajo svojo doktrino in spoštujejo zakone, kar ima svoj namen. Zakonodaja v Sloveniji je takšna, da v ospredje podaja interese otroka, kar posvojitelji v želji čim prej dobiti otroka, težko sprejemamo. V prvem delu knjige opisujeva svoja videnja in doživljanje dogajanja na različnih inštitucijah in uradih.
Kaj kmalu sva spoznala, da bi morala biti v Sloveniji leta pripravljena čakati na otroka, česar si zaradi starosti nisva mogla privoščiti. Izhod sva videla v mednarodni posvojitvi, ki pa je mogoča le s pomočjo posrednikov. Pri tem so posvojitelji več ali manj prepuščeni sami sebi in skorajda sva se ujela v kremplje posrednikov, ki pa jim ni mar niti za otroke niti starše, temveč jih zanima zlasti njihova denarnica. Tu se najina zgodba pravzaprav začne zares zapletati in dobi prav srhljive razsežnosti.
Največ sva vedela o posvojitvah iz Rusije, Ukrajine in Makedonije, a se na koncu zaradi načel in vrednot za te države nisva odločila. Začela sva raziskovati možnosti v Afriki, kjer se je zdelo, da bova še najhitreje prišla do cilja, in zmotno sva ocenila, da bo posvojitev najlažje in najhitreje izvedljiva prav v Afriki. Po nekaj grenkih izkušnjah v Gani in Kongu sva končno dobila kontakt v Gvineji Bissauu. Tam sva naletela na sijajne ljudi, ki so želeli pomagati vsem: dvojčkoma, njuni rodni mami in nama.
V knjigi ste opisali, da so vas vsi neuspeli poizkusi prizadeli, pot do sinov res ni bila lahka. Od kod sta črpala vso to moč in energijo, da sta se vsakič znova pobrala in nadaljevala? Sta se na poti veliko naučila o partnerstvu in o sebi?
Na poti posvojitve sva doživela vrsto pretresov. Spoznavala sva, da je pot do starševstva prek posvojitve trnova, a to naju ni nikoli pripeljalo do roba, ko bi marsikdo povsem obupal. Bolj se je materinstvo odmikalo od Alenke, bolj je rasla njena želja po starševstvu. Podobno kot bi naredila mati za svojega otroka, tako bi tudi Alenka naredila vse, da dobi otroka. V njeni naravi je neke vrste trma, ko se za nekaj odloči, vztraja toliko časa, da doseže cilj. A to ni bil le Alenkin cilj, to je bil najin skupni cilj, ki sva si ga zadala po globokem premisleku, iskrenem soglasju obeh in je bil oblikovan na temelju najinih skupnih vrednot.
Kot partnerja si zaupava in drug drugega podpirava, tudi takrat, ko se v nečem morda ne strinjava. Na srečo sva si tako različna, da ko je eden tonil v obup, je drugi vlekel voz naprej, in obratno. Igorja so porazi v nekem trenutku tako strli, da je rekel, da se ne gre več. Takrat je Alenka nekaj časa ostala sama, a sta jo še vedno skupni cilj in želja po otroku gnala naprej. Potem je prišla najtežja in s čustvi najbolj prežeta odločitev, ko sva se morala v nekaj urah odločiti, ali posvojiva dva na smrt izstradana otroka. Vedela sva, da odločava o življenju in smrti. To je Alenko tako strlo, da ni bila več sposobna jasnega razmišljanja, takrat je Igor z njegovo razsodnostjo povlekel prave odločitve. Če ne bi odšla na pot v Bissauu s čvrsto zavezo o skupnem cilju, bi se najina zgodba končala drugače.
Kakšni so bili prvi meseci, ko ste ju pripeljali domov? Sta se dvojčka hitro navadila na življenje pri nas?
Dvojčka sta zdaj stara osem let in sta letos zaključila prvi razred. Živahna sta kot vsi otroci in se prav nič ne razlikujeta od vrstnikov. V svojo družino sva ju pripeljala, ko sta bila stara leto in pol. Ko sva ju prvič videla mesec dni pred tem, sva bila oba pretresena, ko sva opazovala njuni izstradani telesi. Eden je tehtal malo več kot šest kilogramov, drugi malo več kot sedem. To je teža, ki jo dosežejo dojenčki že pri pol leta starosti. Nobeden od njiju še ni hodil, še sedela sta s težavo. Šibkejši od obeh je bolehal še za malarijo. Nekje sva zasledila podatek, da sta najpogostejša vzroka smrtnosti otrok v svetu podhranjenost in malarija. Za nekaj evrov sva že v Bissauu kupila zdravila za malarijo in seveda sva takoj poskrbela, da sta imela dovolj hrane, medtem ko sta še bivala v Bissauu in sva midva doma urejala dokumentacijo o posvojitvi.
Prvi dnevi, ko sva jih pripeljala v svoj dom, so bili sijajni. Skrb, ki sva jo imela zaradi njune podhranjenosti, se je hitro razblinila, saj se je pri njiju uresničilo, kar sva prebrala v nekem zapisu o podhranjenosti: “Podhranjen otrok je kot uvela roža, takoj ko dobi hrano, vzcveti.” Imenitno je bilo opazovati njun hitri razvoj. V nečem pa sta bila prav posebna, prav vso hrano je bilo treba skriti pred njima. Spomin na lakoto je bil tako močen, da je bila želja po hrani neizmerna. Posebej lepi so spomini na njune drobne prstke, ki so z mize kot s pinceto pobirale prav vsako drobtinico, ki je padla na mizo. Vse kaže, da se je v njuno podzavest nekako vtisnilo obdobje, ko sta stradala, saj tudi še danes jesta prav vse.
Kako so vajina sinova sprejeli vaši domači? So imeli kaj dvomov? Kako ju je sprejela okolica (vrtec, šola, zdravstvo …)?
Ko sva domačim razkrila najino odločitev, je tu in tam na plan prišel kakšen dvom. Nekaj je bilo prigovarjanja, da naj še malo premisliva. Sorodniki so izražali skrb, da je morda Igorjeva starost, takrat je bil star 53 let, lahko ovira za vzgojo, tu in tam sva slišala kakšno bojazen, kako bosta zaradi njune drugačnosti sprejeta v širši okolici, vendar so večinoma tako sorodniki kot prijatelji pozdravljali najino odločitev. Potem pa se je posvojitev začela vleči, vprašanja in pogovori o posvojitvi so nama postala neprijetna tema. Pred sorodniki in prijatelji sva se zavila v molk. Celo več, ko sva prvič potovala v Gvinejo Bissauu, tega niti najbližjim sorodnikom nisva povedala. Preveč nama bi bilo težko pojasnjevati, kako in kaj, če bi doživela še en poraz. Potem je le prišel tisti dan, ko sva Izaqueja in Jacója pripeljala v Sloveniji. Vsa družina nas je pričakala zbrana, otroka nista bila prav nič prestrašena in sta šla iz rok v roke in prav vsi dvomi so se na mah razblinili.
Napisala: Maja Drnovšek, Fotografiji: Saša Kovačič, Shutterstock
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
