Srce ne more teči sprinta na dolge proge

Srce je motor, ki poganja naša življen­ja. Je simbol in metafora za ljubezen, sočutje in usmiljenje. Nekoč so ljudje imeli srce za center naše čustvene, duhovne in celo intelektualne inteligence. Danes govorimo o krizi vrednot in o vse večjem porastu srčno-žilnih obolenj.

Življenje pod stresom

Bitka z delom in časom je življenje pod stresom. Z njim se srečujemo vsakodnevno in se mu ne moremo izogniti. Pravzaprav je bistven del življenja, saj nas spodbuja, motivira ter razvija kreativnost in osebnostni razvoj. Stres je namreč naša evolucijska sposobnost prilagoditve na stalno spreminjajoče se življenjsko okolje. Ko ocenimo, da je pred nami neka nova ali težavna situacija, nas stres pripravi, da se z njo soočimo ali pa se od nje umaknemo. Tej fazi pravimo alarma faza, ki nas pripravi na 'boj ali beg' reakcijo. Tedaj se spremeni delovanje telesnih tkiv organov in naše psihe, npr. pospešeno bitje srca, plitko dihanje, mrzle dlani, jasen fokus, motiviranost itd. Ko se s težavo na ustrezen način soočimo in jo odpravimo, se pomirimo, spočijemo in smo lahko spet zadovoljni, da nam je nekaj uspelo premakniti, premagati, se soočiti itd.

Škodljivi oz. kronični stres

Težave se pojavijo, ko so zahteve okolja pretežke za naše sposobnosti oz. sposobnosti našega telesa, nevarnosti pa se ne znebimo. Takrat se alarmna faza nadaljuje, naš organizem je v nenehni pripravljenosti na boj ali beg. Telo je napeto, duša pa nemirna, tesnobna – stalno in po malem. Tako lahko ljudje doživljajo kronični stres, ne da bi se ga povsem zavedali. Pri stresni reakciji se vedno povečajo: krvni tlak, srčni utrip, koncentracija sladkorja v krvi, maščob in hormonov stresa; krvne žile se zožijo in poveča se izločanje želodčne kisline. To pa vodi v srčno-žilne, prebavne, imunološke in psihične motnje.

Gre za vrednotenje sebe in sveta, v katerem živimo

Nekdo, ki je pogosto tesnoben in prestrašen, veliko časa preživi v napetosti, torej pod stresom. Telo počasi pregoreva, človek postane utrujen, psihično in fizično. Srce ne more teči sprinta na dolge proge. Panični napadi, strahovi in depresija so stalni spremljevalec človeka, ki že dolgo časa trpi za kroničnim stresom. Ti simptomi bodo trajali toliko časa, dokler se ne bomo vzeli v roke in poskrbeli zase in nekaj spremenili. Tesnoba in depresija naznanjata spremembo!

Pod stresno okolje si radi predstavljamo stvari, kot so izguba službe, izguba bližnjega, revščina, nasilje, nesreče, zlorabe itd. Toda ljudje ne doživljajo stresa samo v tako ekstremnih okoliščinah. Nekdo bo izgubo službe ali bližnje osebe mnogo bolj stresno doživel kot nekdo drug. Gre za to, kako mi doživljamo in vrednotimo sebe in svet okoli sebe. Stres ni situacija, temveč naša reakcija na situacijo! Psihoterapevti radi govorimo, da smo 'zahodnjaki' postali vase zagledana družba posameznikov, t. i. narcistična družba. Vsega je dovolj, a občutiti je praznino in kot da nič ni v redu in nič ni dovolj. Živimo v razcepljeni družbi. Na eni strani imamo dovolj hrane in denarja, na drugi strani pa porast srčno-žilnih težav, psihosomatskih obolenj, nezadovoljstva, otopelosti, pasivnosti, pesimizma in obupa.

Srčno-žilne težave še niso bolezen

Srčno-žilne bolezni so najpogostejši vzrok prezgodnje obolevnosti in umrljivosti ljudi v razvitem svetu. V Evropi predstavljajo skoraj polovico vseh smrti, v ZDA pa skoraj tri četrtine. Nezdrava prehrana, debelost, telesna neaktivnost, čezmerno pitje alkohola, kajenje in škodljivi stres so glavni dejavniki tveganja za nastanek srčno-žilnih obolenj. Več je naštetih dejavnikov, večja je verjetnost, da zbolimo.

Toda še preden zbolimo, nas povišan holesterol in krvni tlak že resno opozarjata, da nekaj ne delamo v redu, in to že dolgo. Holesterol se z leti nabere na stenah žil arterij (ateroskleroza), kar pripomore k nastanku zmanjšanja pretoka krvi po žilah (ishemija). Tkivo oz. mišica ne dobi po krvi dovolj kisika in hranilnih snovi zaradi zoženih žil. Najpogosteje se to dogaja na koronarnih žilah srca, te dovajajo kisik (pljuča1) in hranilne snovi srčni mišici, da lahko učinkovito črpa in odvaja. Če je ishemija huda in dolgotrajna, govorimo o koronarni bolezni, kjer srce ne dovaja dovolj krvi v obtok, lahko pa srčna mišica tudi odmre (infarkt). Zamašene žile so lahko povsod v telesu.

Zakaj je tako težko spremeniti način življenja in zapustiti slabe navade?

Z zdravim načinom življenja lahko vplivamo na vse naštete dejavnike tveganja. Recept je jasen, a lahko je govoriti, težje je narediti. Zakaj? Prvič zato, ker živimo pod hitrim tempom in prioriteta hitro postane npr. službena obveznost. To je frustrirajoče, saj imamo občutek, da nimamo več časa zase. V zahodnem svetu imamo vse, a zdi se, da se kronično bojimo nekaj izgubiti, kot da ničesar nimamo.

Ko zdravnik svetuje, da moramo spremeniti način življenja, s tem misli na naš vsesplošni odnos do sebe in okolice (upam). To v resnici pomeni pregled in spremembo našega vrednotenje sebe, soljudi, naša stališča in občutenja. Torej moramo v veliki meri spremeniti tudi duševno počutje, kar pomeni iskren pogovor s sabo ali s sočlovekom. Pacientu je treba poudariti, da motivacija za spremembo vsakdanjika in načina življenja leži ravno v naših čustvih; koliko si jih upamo izražati in obratno, koliko smo njih sužnji in trošimo dodatno energijo za njihovo tlačenje in kontroliranje.

Znano je, da imajo ljudje z visokim krvnim tlakom težave v izražanju jeze, pogosto se jezijo tiho in notri v sebi. Tisti, ki ne zna izražati jeze, hkrati čuti tudi neki odpor do jeze, po navadi strah. Podobno je z izražanjem radostnih občutkov, nežnosti, veselja in ljubezni. Tudi teh prijetnejših doživetij nas je lahko strah. Strah pa doživljamo kot napetost in tesnobo, zato so ljudje s srčno-žilnimi težavami po navadi pogosto tesnobni in depresivni ljudje. Obratno bi lahko rekli, da so ljudje, ki trpijo za tesnobnostno motnjo ali depresijo, nagnjeni k srčno-žilnim obolenjem.

Koliko ljubezni znamo vzeti in dati?

Ko sem na Dunaju študiral psihoterapijo, se mi je v spomnim najbolj vtisnil citat Sigmunda Freuda, ki pravi: ''Bistvo nevroze je v prejemanju in dajanju ljubezni.'' In ko tole pišem, mi pride na misel še tista znana slovenska zabavna pesem: ''Jaz mam pa tako srčno napako, da imam vse ljub'ce rad ...'' In res, ljudske modrosti so se še vedno izkazale za resnico. Morda bo slika postala bolj cela, če se zdaj držim zgolj 'srčnih napak' namesto srčno-žilnih težav.

Poznamo dva tipa ljudi s srčnimi napakami. Psihologi so jih poimenovali kot tip A in tip D. Nekateri ljudje imajo težave v izražanju radosti, sočutja, usmiljenja – čustva povezana z našim srcem. Taki osebi rečemo, da ima trdo srce, hladen značaj in ga pogosto doživljamo sovražno nastrojenega (tip A).

Življenja si ne osmisli skozi odnose in stik s soljudmi, temveč skozi pridobivanje. Gotovo poznate kakšnega takega ciničnega uspešneža, bahača ali pa morda vašega direktorja, ki ga je že dvakrat infarkt pa še kar vztraja pri svojih slabih navadah, kot so pitje, kajenje in kritiziranje. ''Ah, tudi to me ne bo ustavilo pri tem, kar tako zelo dobo počnem!'' Vendar po navadi ne gre za to, da si tak človek želi osmisliti življenje skozi pridobivanje in ugled, ampak ni zmožen pristnega stika s sočlovekom in s sabo.

Drug tip ljudi je ravno obraten. To so ljudje, ki imajo preveč mehko srce. Po navadi gre za moške in ženske, ki so pogosto otožni, zaskrbljeni in napeti. Imajo slabo mnenje o sebi in v nasprotju od prvih (tip A) doživljajo sebe in svoje delo kot slabo ali manj uspešno. Občutljivi so na kritike in zavrnitve tako v poslu kot v ljubezni.

Pri obeh tipih pa gre za isto zgodbo, ki jo lahko potrdim tudi iz svoje psihoterapevtske prakse. Ti ljudje se ne počutijo dovolj varne v (ljubezenskih) odnosih in za takim doživljanjem pogosto ležita (nezavedna) krivda in sram, kjer oseba verjame, da si ne zasluži biti ljubljena.

Tesnobe in depresije pri ljudeh je čedalje več, kar je povsem logično, saj potrošništvo ustvarja umetne potrebe, kar pomeni, da nikoli nismo povsem potešeni. Kapitalizem pa mejo doživljanja uspeha prestavlja vse višje in višje. Sodobna družba ustvarja perfekcioniste, ki so konstantno nezadovoljni s sabo, kot da nikoli ni dovolj.

Današnji človek doživlja paradoks; ima več kot kadarkoli prej in je obkrožen z več ljudmi kot kadarkoli prej, a se počuti osamljenega in praznega. Pomanjkanje stika s sabo in z drugimi pa je močan stresor. Nekateri konstantno doživljajo neke vrste samico in zato konstanten stres.

Predstavljajte si nesrečnika, ki si ne more privoščiti, da bi se lahko pošteno razjezil, razjokal ali pa se nasmejal iz srca. To je ječa in hudo trpljenje. Toda takega izgubljenega stika s svojo dušo in srcem nekateri niti ne občutijo, saj ga namesto njih nosi telo, dokler se organ ne vda silam potlačenih in odcepljenih čustev. Trpita naša duša (psiha) in telo (soma). Najpogostejše psihosomatske bolezni so poleg srčnožilnih obolenj še: visok krvni tlak, atopični dermatitis, sklepna revma, astma, razjeda na dvanajsterniku, kolitis, motnje hranjenja.

Vloga psihoterapije – iskanje stika s sabo skozi odnos

V psihoterapevtskem odnosu se človek nauči privoščiti tisto, kar mu moderni svet in nemara lastna zgodovina nista; vzeti si čas zase, se prepustiti in si dovoliti biti, kar je, kar čuti. To pomeni, da se oseba nauči zdržati in občutiti, kar je morala do zdaj odrivati in tlačiti, pa naj si bo izražanje jeze, nežnosti, hvaležnosti, žalosti itd. Pomanjkljivosti se ji ni treba več bati in sramovati, ampak zna sprejemati sebe in okolico, tako kot je – s prednostmi in slabostmi.

Psihoterapevt se pacientu ponudi kot oseba, ki mu na novo pokaže, kako imeti sebe bolj rad. Klišejsko, a vendarle močno spoznanje je, ko pacienti povezujejo sedanje odnosne izkušnje s preteklimi, ki so jih zaznamovale. Nemalokrat slišim ljudi izreči nekaj v smislu:' ''Moja starša nista zmogla dati. Zdaj to vidim, vem in čutim.''

Osvobajajoče je, ko si upamo pogledati strahovom v oči in se naposled ločiti od težav in (preteklih) bolečin. Človek postane prizanesljivejši do samega sebe. Privoš­čiti si srečo pa pomeni tudi odreči se slabim navadam. Zdravljenje v psihoterapevtskem odnosu je vedno poizkus osvobajanja ljubečih občutkov do sebe in drugih. Ljudem je zato vredno tudi po več let vztrajati pri kavčih in stolih v terapevtskih ordinacijah, saj se trudijo ne samo zaceliti srca, ampak tudi razširiti. Žive in polne se namreč čutimo takrat, ko lahko ljubimo in si pustimo biti ljubljeni.

Besedilo: Jaka Henigman
Fotografije: Shutterstock, Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču