Letos poleti je na ljubljanskem gradu potekal že deseti festival Panč – festival stand up komedije, ki je bil popolnoma razprodan. Slovenci smo ta način gledališča vzljubili, in medtem ko so pred 20 leti komiki morali razlagati, kaj pomeni stand up komedija, danes to večinoma vemo vsi.
O položaju komikov v Sloveniji, o razvoju komedije in o tem, kako biti zabaven, smo se pogovarjali s petimi velikimi komiki: starosto komedije Borisom Kobalom, 'očetoma' Panča Tinom Vodopivcem in Andrejem Težakom Težkyjem, z znanim komikom, ki ima skoraj 15 let izkušenj, Perico Jerkovićem, in z Boštjanom Gorencem - Pižamo.
Stand up komedija je že dolgo priljubljena v svetu. Dolgo tradicijo ima predvsem v anglosaksonskem svetu. S komiki, kot so Robin Williams, Eddie Murphy, Jerry Seinfeld in Louis CK, in njihovim prodorom v film ali na televizijo je postala globalni fenomen. Na Wikipediji lahko preberemo, da ime žanra, stand up, izhaja iz okoliščine te komične zvrsti, da komik navadno stoji, osvetljen, za ali z mikrofonom, izza katerega naslavlja občinstvo.
Bits ali enovrstičnice so deli nastopa (v angleščini: act, routine), ki zvezane v celoto sestavljajo monolog, tega pa konča poanta ali punch line (po tem je ime dobil tudi festival Panč). Razlika med anglosaksonskim svetom in Slovenijo je še vedno precej velika. »V Angliji je stand up scena zasičena – samo v Londonu je pet tisoč komikov, medtem ko nisem prepričan, ali nas je v Sloveniji 50. To pomeni, da si morajo sami plačevati nastope, da prosijo bližnje, da pridejo na njihovo predstavo. Zelo težko je prodreti z najnižjega nivoja naprej,« razlaga Perica Jerkovič.
Položaj komikov v Sloveniji
V Sloveniji se je stand up komedija močno razvijala v zadnjih desetih letih. Andrej Težak - Težky razlaga, da je danes iz kar nekaj vidikov lažje biti komik kot takrat, ko se je vse skupaj začenjalo: »Takrat ljudje niso vedeli, kaj je stand up komedija, medtem ko danes to vsi vedo. Je pa res, da je zaradi tega večji boj. Včasih je bilo 15 komikov in vsi so prišli na nastop, danes jih je 60. Ampak borba vedno prinese kakovost.« Boštjan Gorec - Pižama dodaja, da stigma, da slovenski stand up ni smešen, počasi izginja: »Ljudje so na Youtubu videli najboljše stand up komike z 20- ali 30-letnimi izkušnjami. Potem so prišli pogledat nas, ki smo se s tem ukvarjali dve leti, in seveda jim ni bilo všeč. Težko je, ker se ljudje raje smejijo neprofesionalnim komikom – politikom, gospodarstvenikom ... Oni so dejansko smešni, ker nihče ne pričakuje, da bodo v poziciji, v kateri so, izjavljali stvari, ki jih izjavljajo – to je nenamerna komedija.«
Z razvojem stand up komedije je tako prišlo več komikov, ali kot pravi Boris Kobal, poplava stand upa: »Ker je poplava, je veliko dobrega, še več slabega. Vsaka vas ima svojega 'standuparja'. Pri mojih izkušnjah, gledaliških in režiserskih, je dovolj, da nekdo stopi na oder, ni mu treba odpreti ust, takoj mi je jasno, ali nosi s seboj neko določeno osebnost, in vem, ali bo zanimiv ali ne.«
Kdo je na odru?
Pri tej vrsti gledališča se vseskozi porajajo vprašanja, ali komiki na odru govorijo skozi lik ali so to dejansko oni, ali imajo svoj profil ali se prilagajajo publiki ... »Lik na odru smo navadno mi sami, kakršni smo, le da smo dostikrat bolj karikirani. V Sloveniji je majhen trg, zato moraš biti fleksibilen in izvajati oboje – po eni strani želiš imeti svojo identiteto, da lahko razlagaš sebi ljube tematike v svojem stilu, po drugi strani pa se prilagajaš občinstvu. Na primer, če nastopaš za najstnike, boš govoril drugače, kot za če pred odrom sedijo 60-letniki.
Jaz si želim, da pridem na to stopnjo, da ljudje vedo, kakšen je moj stil, in točno zato pridejo,« opisuje Tin Vodopivec, medtem ko je Boris Kobal to stopnjo že dosegel: »Jaz se ne prilagajam publiki, mora se ona prilagoditi meni. Če se prilagajaš občinstvu, si zaključil. Komu se boš prilagodil? Eni te bodo kritizirali, eni vzeli za svojega, eni bodo rekli, da kar naprej govoriš eno in isto. Ne smeš naduto misliti, da boš vse zadovoljil. To ni mogoče. V tistem trenutku si na odru sam, vajeti imaš v rokah in ti pelješ publiko, ne publika tebe.«
Stand up komik je služba za polni delovni čas
Za nastopom je dejansko skritega veliko dela in biti stand up komik je – klišejsko ali ne – način življenja. »Glava vedno dela v to smer – kar naprej iščeš ideje. Prve ideje navadno niso nikoli tiste, ki potem zaživijo na odru. Treba jih je zloščiti, spolirati, nekaj dela je za mizo, potem pa še več na odru. Šele ko petič ali desetič na odru izvajaš svoj del, dobi volumen, ljudje se začnejo odzivati, potem kakšne stvari podaljšaš, skrajšaš, to je konstantno razvijajoč se material,« razlaga Boštjan Gorenc - Pižama.
Z razvojem stand upa se razvijajo tudi komiki. Ker ljudje bolj poznajo to zvrst, se lažje poigrajo s stvarmi – sedaj na oder prinesejo tudi rekvizite, odkrivajo nove stile in podobno. »Sam pogrešam razpon tem. Pogrešam, da se ne vključuje politična satira. Meni je to, da je stand up samo zabava, malo premalo, če se le da, vključim še kaj drugega. Imam rad malo mešane komibinacije, da publiko lahko tudi za vrat zagrabiš in potem s smešnim prizvokom pustiš, da zadiha. Problem je, da je občinstvo leno, da noče več misliti, in to me precej skrbi,« o omejitvah komedije razlaga Boris Kobal.
Večkrat se zdi, da je priti na oder in zabavati ljudi preprosta stvar. Vendar kot pojasnjuje Težky, sta to, da si smešen svojim prijateljem in da si dober komik, dve popolnoma različni stvari, saj se ti morajo, če želiš biti dober komik, smejati ljudje, ki te ne poznajo. »Ljudje, ki so glasni zabavljači v lokalih, imajo navadno samo potrebo po potrditvi in velikokrat ljudi zabavajo z nekimi starimi vici. Ko greš na oder, pa si moraš smešne stvari izmisliti sam. Vsak zna na kitaro zaigrati pesem skupine U2, malo ljudi pa zna to pesem napisati,« pove Tin Vodopivec.
Besedilo: Petra Znoj
Fotografije: Marko Delbello Ocepek, Marko Prijatelj
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec