V Sloveniji so se poskusi dezinstitucionalizacije zaprtih psihiatričnih ustanov začeli že pred 50 leti, a je danes stanje v teh institucijah celo slabše, kot je bilo pred desetletji. Nekdanji pacienti naših zavodov znajo tako povedati, da so jim bile na slovenskih zaprtih oddelkih kršene tudi najbolj osnovne pravice - to sta: zrak in voda!
"Okna se ne dajo odpreti, ker je prejšnja predstojnica te ustanove menila, da so rešetke na oknih izraz nehumanosti. Ali ni še veliko bolj nehumano imeti v prostoru obupno slab zrak, poln vonja po potu, urinu in cigaretnem dimu, ker okna ne smeš odpreti?!" je za revijo Sensa povedala nekdanja pacientka osrednje slovenske psihiatrične bolnišnice.
V luči dejstva, da medtem v samo 100 kilometrov oddaljenem Trstu na področju psihiatrije zgledno deluje politka odprtih vrat, njena pripoved deluje še posebno srhljivo. Kot da se je v Sloveniji čas za ljudi, ki potrebujejo pomoč v trenutkih največjih psihičnih stisk, ustavil sredi prejšnjega stoletja!
“Na sprejemni oddelek, to je zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice v Polju, sem bila zaradi manije proti svoji volji sprejeta letos poleti. Upirala sem se hospitalizaciji. Ker nisem želela sodelovati pri zdravljenju, so v dveh ali treh dneh poklicali sodne izvedence. Ko si v postopku, ti namreč država dodeli odvetnika; da imaš pravico tudi do zastopnika, ti nihče ne pove!
Da ta sploh obstaja, sem sama prebrala na stenskem plakatu. Če sodnik odloči, da si nor, potem te legalno zaprejo in zdravijo. Nisem želela odvetnika, ki so mi ga po protokolu dodelili že lani, saj ta med razpravo sploh ni odprl ust. Ni se potegnil zame, mi je pa za zastopanje brez težav izstavil račun za 150 evrov. Pritožila sem se in na koncu računa nisem plačala. Tokrat sem poklicala svojo osebno odvetnico, ki se je z njimi bojevala kakšni dve uri in pol. Vendar je praksa žal takšna, da imaš lahko po tem, ko se oni enkrat odločijo, celo vojsko odvetnikov, pa se ne zgodi nič.
Ničesar ni dosegla, njen komentar po sestanku je bil: “Kot da govoriš zidu.” Torej sem ostala notri in so me obravnavali enako kot tiste, ki se hospitalizaciji niso upirali. Najprej so mi prisilno dali tri injekcije za umiritev. Potem sem postala zombi, podobna vsem drugim na zaprtem oddelku. Ves ljubi dan nisem delala drugega, kot kadila in jedla – hrano in tablete. Število postelj je omejeno, zato pacienti velikokrat spijo na dodatnih jogijih na tleh. Ob polni luni je gneča posebno velika."
O problematiki psihiatričnih institucij v Sloveniji danes pišejo v novi reviji Sensa, branje o osebni izpovedi nekdanje paciente pa lahko nadaljujete tudi na spodnji povezavi:
