Frenki in Tatjana sta pogosto par – zakonski par, klošarski par, turistični par, pa še kakšen drug namišljen par lahko postaneta. Frenki in Tatjana sta namreč igralca statista, ki si z nastopanjem v reklamah služita žepnino in zraven vsakič znova uživata.
Slovenija je s svojimi naravnimi lepotami in prijaznimi cenami za tujce pravi mali oglaševalski raj, v katerem se posname čedno število oglasov, pa še zdaleč niso samo tujci tisti, ki bi pri nas snemali reklame. Naj gre za naše ali tuje produkcije, za oglas vedno potrebujejo ljudi, ne samo tistih glavnih, ki se najbolj vidijo, ampak tudi tistih v ozadju, ki jih neizkušeno oko težje opazi, a so prav tako del celote. Ti ljudje so statisti in po tem, kar sem sama lahko videla, gre za najbolj potrpežljive, trpežne in hvaležne posameznike, ki si poleg študija, službe ali pokojnine v vseh mogočih (vremenskih) razmerah prislužijo še žepnino. Nekateri so celo brezposelni in statiranje je zanje edini bolj ali manj redni vir prihodkov, saj lahko za celodnevno statiranje (do 12 ur) dobijo do 80 evrov, za pol dneva pa do 40 evrov plačila. Seveda govorimo o bruto zneskih, pa vendar si lahko nekdo, ki statira trikrat na teden po ves dan, v tednu dni prisluži 240 evrov, v mesecu dni pa nekaj manj kot tisoč evrov, kar je prav lepa 'žepnina'.
Spoznajte Frenkija in Tatjano
Franjo Hojski, za prijatelje Frenki, in Tatjana Janežič sta med najbolj zaposlenimi statisti v Ljubljani, ki se poleg statiranja lahko pohvalita tudi z vlogami v reklamah in videospotih, šovih in nadaljevankah ter manjšimi, epizodnimi vlogami v kratkih filmih ali celovečercih. Pogosto nastopata skupaj, še večkrat pa sploh ne, čeprav sta na določenem snemanju sočasno, a na koncu o tem tako in tako odloči režiser. Oba sta prava kameleona in se lahko v trenutku iz elegantne dame in uglajenega gospoda prelevita v klošarski par, zato sploh ne preseneča, da ju takšne ali drugačne vloge vedno najdejo. Imata tisti x-faktor, ki ga kamera ljubi, in imata veselje do dela, ki ga ljubi ekipa, s katero delata.
Tatjana se je s snemanjem reklam seznanila že v mladih letih: »Začela sem v osemdesetih letih, oglas za delo sem videla v časopisu, takrat seveda še ni bilo interneta in Facebooka. (smeh) Mislim, da sem delala reklamo za osvežilno pijačo stil z mehurčki, pa potem za neki pralni prašek ... Izmenično sem malo časa snemala, malo ne, zdaj pa se kar držim v sedlu, in imam za seboj 55 reklam, 6 kratkih ali celovečernih filmov, 4 nadaljevanke in 3 videospote.« Frenkijeva zgodba sega 40 let nazaj, ko je v nadaljevanki, ki jo je snemala RTV Slovenija, prvič statiral, in sicer v čakalnici v porodnišnici. Nato je po svojih besedah imel mir do pred treh let, ko so ga v iskanju novih obrazov spet odkrili, in od takrat je zabeležil več kot 105 najrazličnejših igralskih izkušenj, od statiranja do vlog.
In Frenki v snemanju uživa kot le kaj. »Imam svoj moto glede tega: če te pokličejo, če te plačajo, te nahranijo, skrbijo za tebe in nasploh poskrbijo, da tako in drugače vse štima, potem se nimaš kaj afnati. Zelo sem hvaležen, da lahko delam, pa naj traja en dan, dva ali tri.« Tatjana ga dopolni: »Statiranje je kot služba. Jaz sicer imam redno službo kot pravnica in nastopam, kolikor lahko, predvsem zaradi veselja do dela in tudi zaradi druženja. To ni kot v pisarni in meni ta sprememba zelo prija, poleg tega pa imam možnost, da nekaj dodatno zaslužim, kar vedno pride prav.« Frenki soglasno pritrjuje: »Sem v penzionu, a se strinjam, to delo je tako resno kot služba, sploh če ga veliko opravljaš. A veselje in druženje, koliko novih ljudi sem spoznal, koliko prijateljev pridobil, neverjetno, res! Včasih se kar pogrešamo z nekaterimi in komaj čakamo, da se spet vidimo, zato se srečujemo tudi, ko ni snemanja, čisto zasebno.« Letos so že imeli zbor statistov v gostilni Čad, kjer se jih je nabralo lepo število, pa tudi za novo leto so se dobili na stojnicah in nazdravili.
Kaj naredi dobrega statista?
Po Tatjaninih izkušnjah mora statist tako kot igralec imeti občutek za sceno, za kader, mora se znati vživeti v vlogo, pa spet ne pretiravati, predvsem pa mora pozorno in natančno slediti navodilom: »Mislim, da je pri vseh snemanjih bistvenega pomena to, da se med seboj vsi, od prvega do zadnjega, ujamejo, potem pa se stvari lahko sestavijo. Pogosto je treba znati potrpeti, pri čemer smo lahko zelo odvisni od vremenskih razmer, in potem prenašamo hud mraz, neznosno vročino ali pa dež, ampak to vzameš v zakup. Preprosto moraš biti profesionalen, in pika. Težko bi se odločila, kateri projekt je najljubši, ker je vsako snemanje nekaj posebnega in se vtisne v spomin.«
Tudi Frenki ima za seboj preveč projektov, da bi si lahko izbral najljubšega: »Zame so vsi projekti enkratni in lepi. Mislim pa tudi, da je lepo, če lahko kot statist nekaj malega prispevaš tudi sam, neko malenkost, in režiser to sprejme, oziroma se s tem strinja. Zgodilo se mi je že, da sem z malo gesto dal pečat vlogi statista in iz nje naredil nekaj več, ni pa vedno tako, pri nekaterih moraš res samo upoštevati, kar ti rečejo.« Če se kdaj mimo vas pripelje lepotica na kolesu, ki vas spominja na Tatjano, ali na zboru motoristov MK Vikingi srečate v usnje odetega Frenkija, naj vam ne bo nerodno – z veseljem se ustavita in vam dasta avtogram ter se z vami tudi slikata.
Besedilo: Katja Golob
Fotografije: Primož Predalič, osebni arhiv frenjo hojski
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
