Ste deloholik ali le človek, ki 'samo' veliko dela?

Danes je večina ljudi preobremenjenih, ves čas hiteči in v kroničnem pomanjkanju časa, s številnimi opravki, projekti in nikoli dokončanim delom. Ali to pomeni, da smo tudi deloholiki oziroma odvisniki od dela, smo povprašali Petra Topića, ustanovitelja in direktorja Inštituta za zasvojenosti in travme, psihoterapevta ter avtorja knjige Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi.

»Deloholizem ima veliko obrazov, a najpomembneje je, da ločimo med osebo, ki veliko dela, in deloholikom. Mati samohranilka, ki opravlja dve službi zato, da lahko preživlja sebe in otroka, ni deloholičarka. Deloholik tudi ni računovodja, ki je konec marca zaradi roka za oddajo davčnih napovedi do vratu zakopan v delo. Deloholike ne ženejo zunanji dražljaji, ampak veliko globlji motivi oziroma notranje prisile in prepričanja. V sodobni družbi, v kateri vsi delamo več in dlje, je zato pomembno jasno razlikovati med deloholiki in ljudmi, ki 'samo' veliko delajo. Poleg tega pa obstaja oblika deloholizma, pri kateri oseba niha med odlašanjem in kompulzivnim delom tako, da z delom odlaša do zadnjega trenutka, nato pa v norem tempu poskuša opraviti nalogo. Če bi takega človeka srečali v fazi odlašanja, bi ga le stežka označili za deloholika,« je pojasnil Topić, ki dodaja, da imamo vsi v življenju kdaj preveč izzivov, zaradi katerih postanemo utrujeni in naposled tudi izčrpani, če pretirano delo, stres in druge neugodne okoliščine trajajo predolgo oziroma postanejo življenjska stalnica.

»Pri deloholizmu pa posledica ni le izčrpanost, temveč pride do resnejših težav – do t. i. sindroma izgorelosti (burn out), ki ga običajni nekajdnevni počitek ali dopust ne more odpraviti. V primeru izgorelosti pride namreč do sprememb na telesni ravni, ki pa pogosto zahtevajo veliko časa, da si oseba povrne zdravje,« je razliko med izčrpanostjo in izgorelostjo razložil sogovornik.

Delo doma in na dopustu

Kateri so tipični simptomi deloholizma, po katerih lahko prepoznamo, da smo se ujeli v past zasvojenosti od dela?

»Deloholiki navadno raje delajo sami in se obsedeno ukvarjajo s podrobnostmi, medtem ko drugi raje sodelujejo ter se osredotočajo na proces in širšo sliko. Deloholik s svojim načinom dela pravzaprav išče čustveno in nevrobiološko zadovoljitev, ki jo prinaša naval adrenalina, povezan z nemogočimi roki ali z velikim obsegom dela. Eden od simptomov je torej pretirano ukvarjanje z delom, opravljanje službenih obveznosti doma ali na dopustu, znaki pa so lahko tudi razdražljivost, nemotiviranost za delo, depresija, tesnoba, panični napadi, občutek manjvrednosti, težave s spominom, glavoboli, nespečnost, izolacija, oslabljen imunski sistem in v skrajni obliki tudi samomorilne misli,« pojasnjuje Topić, ki opozarja, da nihče ne postane deloholik zato, ker bi to od njega zahteval preveč zahteven delodajalec.

»Ko vemo, kaj deloholizem v resnici pomeni, si deloholika v resnici ne želimo v svojem podjetju. Splošno prepričanje namreč je, da je deloholizem – še posebej v našem kulturnem okolju – pozitivna značajska lastnost, sposobnost in celo vrednota, ki ne more škodovati. Takšno prepričanje kaže na nerazumevanje fenomena zasvojenosti in posledic, ki jih ima deloholizem tako za posameznika kot njegovo delovno okolje. Delovno okolje, v katerem je deloholik dejaven, je namreč običajno polno kaosa in stresa, česar pa si delodajalci zagotovo ne želijo,« opozarja psihoterapevt z več kot desetletnimi izkušnjami v individualnih, partnerskih in skupinskih terapijah.

Zakaj ves čas delamo?

Deloholizem je torej škodljiv tako za deloholika kot njegovega delodajalca. Pa tudi družino, ki z deloholikom ne more sproščeno preživeti vikendov in dopustov, saj ga odvisnost od dela ves čas žene v delo ali vsaj nenehno razmišljanje o delu. Zakaj pa postanemo odvisni od dela oziroma kje so vzroki za deloholizem? »Deloholiki so globoko v sebi prepričani, da niso dovolj dobri, zato iščejo potrditev v svojem delu. Do sebe in drugih imajo pogosto pretirana pričakovanja, čeprav nekateri tudi poskušajo ugajati drugim. Pri deloholikih pogosto opazimo, da ponavljajo zgodbo iz otroštva – svoje neizpolnjene otroške potrebe po pozornosti in čustveni angažiranosti staršev vedno znova ponavljajo tako, da ne sebi ne drugim ne dovolijo, da bi poskrbeli za njihove čustvene potrebe. Tako ostajajo ujetniki otroške zgodbe pomanjkanja in takratnih čustvenih stanj. Seveda tega ne počnejo zavestno, ampak se te dinamike niti ne zavedajo,« pojasnjuje Topić, ki razlaga, da se deloholik, če se sprosti, počuti neustvarjalnega, nekoristnega, krivega in manjvrednega.

»Zato tudi nosijo delo na dopust. Še ko zbolijo, ostanejo doma le nekaj dni ali sploh ne. Vsakič, ko nehajo delati, se namreč aktivirajo notranje prisile, ki negativno vplivajo na občutek lastne vrednosti. Deloholiki tako zlorabljajo delo kot obrambo pred neprijetnimi čustvi – za uravnavanje tesnobe, žalosti in frustracij,« dodaja sogovornik, ki ugotavlja, da je večina deloholikov žrtev ene od oblik zlorab v otroštvu. »Skrajna storilnostna naravnanost in vrednotenje samega sebe prek lastnih dosežkov, perfekcionistična pričakovanja ter zahteve do sebe in drugih so pravzaprav oblika ponavljanja boleče preteklosti, le da je deloholik tokrat neprizanesljiv sam do sebe,« pojasnjuje Topić.

»Toda saj sem prisiljen delati tudi na dopustu, saj to od mene delodajalec pričakuje. Sicer se lahko poslovim od službe in si bo našel novega, ki bo pripravljen to početi zanj,« toži veliko ljudi, ki so svojim delodajalcem tako rekoč na voljo 24 ur na dan. »Če se je delodajalec navadil na deloholizem zaposlenega, je to slab znak za oba. Deloholiki namreč niso nujno najučinkovitejši ljudje. Splošno prepričanje je pogosto zmotno, da so deloholiki zelo učinkoviti ljudje,« opozarja Topić tako delavce kot delodajalce in dodaja: »Obstaja sicer oblika deloholizma, ki verjetno še najbolj ustreza splošni predstavi o tem, kakšni so deloholiki: ljudje, ki nenehno samo delajo. Toda, četudi ves čas delajo, to še ne pomeni, da so tudi učinkoviti. Pravi cilj deloholikovega dela namreč ni vedno toliko zaključen projekt ali naloga, temveč kaos, ki mu prinaša nagrado v smislu novega navala hormonov in čustvenega doživljanja. Poleg tega deloholiki v svojem okolju povzročijo veliko kaosa in frustracij, kar brez dvoma negativno vpliva na klimo v delovnem okolju.«

Obdobja brez dela

Kako se torej izviti iz tega začaranega kroga nenehnega dela? »Če smo ugotovili, da smo deloholik in imamo negativne posledice deloholizma – da je torej delo izrinilo vse druge dejavnosti in ljube osebe ter smo si že poskušali sami pomagati in nam ni uspelo, je morda najbolje poiskati strokovno pomoč,« svetuje Topić, ki razlaga, da pri deloholizmu cilj terapevtskega procesa ni popolna opustitev dela in njegovih pozitivnih lastnosti, ampak mora delo postati del uravnoteženega življenja. »Ključna ni le omejitev količine časa, ki ga deloholik nameni delu, čeprav je to pomemben del procesa, ampak tudi uvedba obdobij, ki popolnoma izključujejo kakršnekoli delovne obveznosti, obsegajo pa zabavo ter dovolj dolge prehode med različnimi dejavnostmi. Zelo uporabno je tudi preprosto vodilo, naj deloholiki dobesedno počasneje delajo vse, kar počnejo,« svetuje sogovornik, ki smo ga povprašali, ali se lahko deloholizem pojavi tudi pri otrocih.

»Že pri otrocih lahko opazimo vrednotenje prek dosežkov, perfekcionizem in željo po ugajanju drugim, toda ne moremo pa govoriti o zasvojenosti oz. deloholizmu pri zelo mladih. Zasvojenost je namreč zelo resna težava, zato moramo biti previdni, preden besedo zasvojenost uporabimo v povezavi z mladostniki. Razumeti moramo, da moramo določeno vedenje ponavljati dovolj dolgo, da preraste v zasvojenost. To pa ne pomeni, da mladostniki ne potrebujejo pomoči, če se spopadajo s prej naštetimi težavami,« je odgovoril Topić. Če se torej želite izogniti deloholizmu, bodite pri otrocih pozorni na lastnosti deloholika, na dopust pa se odpravite brez računalnika in 'nujnih' službenih obveznosti. 

Besedilo: Helena Primic // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču