Štipendist Fundacije za ustvarjalne mlade: Sandi Muheljić, nosilec projekta Kava na tirih

Potencial v njegovi poslovni zgodbi je prepoznalo podjetje NektarNatura, ki ga štipendira. Kot študent je Sandi zelo vpet v svet makroekonomije, zanimajo ga vrednostni papirji, psihologija, ki usmerja človekova nakupna vedenja in še marsikaj drugega. Čeprav je še zelo mlad, ceni finančno neodvisnost in možnost, da počne nekaj, kar ga veseli, hkrati pa svoj čas in znanje usmeri tudi v skupnost. »Nenazadnje ljudje ne bomo živeli večno, naša dela pa lahko,« je prepričan mladi Ljubljančan.

S podjetništvom se je srečal že v otroštvu, ko je njegov oče odprl majhno gradbeno podjetje. »Hotel sem sodelovati. Na začetku sem bil delavcem na gradbišču v napoto, potem sem med počitnicami pomagal pri administrativnih zadevah.« Zaradi gospodarske krize, ki je zelo prizadela gradbeništvo, je podjetje leta 2012 propadlo, oče je šel delat v Avstrijo, po dveh letih so mu sledili tudi drugi člani družine. »V Sloveniji sem zaradi jezika in šole ostal samo jaz. V Ljubljani že od konca drugega letnika gimnazije stanujem sam. Naprej sem živel v dijaškem domu, zdaj v študentskem,« pove Sandi.

Razmišljal je, da bi se tudi sam lahko lotil podjetništva. Na pamet mu je prišlo marsikaj, nekatere ideje niso imele veliko smisla, med njimi pa je bila tudi kakšna s potencialom. Lotil se je že celo izdelovanja prototipov, saj rad kaj izdela z lastnimi rokami, potem pa se je, kot naročen, na njegovi gimnaziji v Domžalah pojavil Ustvarjalnik s svojim podjetniškim krožkom. Brez odlašanja se je vključil vanj in že v okviru krožka razvil digitalno platformo Oko Šole. Ta naj bi vsem dijakom omogočila sodelovanje pri pouku, tudi bolnim in športnikom, ki so bili zaradi treningov ali tekmovanj pogosto odsotni. Lahko bi si kar doma pogledali zamujena predavanja, za kar bi plačevali pet evrov na mesec. To idejo je predstavil na Ustvarjalnikovi Startup konferenci pred predsednikom Slovenije ter na mednarodni startup konferenci v Podimu leta 2015. »Žal za platformo nisem mogel pridobiti finančnih sredstev, zato sem projekt opustil,« prizna. Vendar fant ni vrgel puške v koruzo. Med naslednjimi poletnimi počitnicami je kolebal, ali naj gre 'delat', kot večina njegovih vrstnikov, ali naj začne razvijati katerega od svojih projektov, in se odločil za slednje.

»Zaradi slabih izkušenj z zbiranjem sredstev sem se odločil za idejo, ki jo bom lahko financiral sam. V tistem času je mojo pozornost pritegnil Zippo vžigalnik in domislil sem se, da bi bilo fino, če bi bil na verižici. Videti je bilo kulsko in uporabno obenem,« razlaga. Naredil je prototip novega izdelka ter ga pokazal prijateljem in znancem. Bili so navdušeni. Imel je občutek, da tega ne bo težko masovno proizvajati in prodajati. Naročil je zalogo materiala za približno 120 vžigalnikov, s pomočjo prijateljev posnel oglas in naredil spletno stran. »Dva tedna pred načrtovanim začetkom oglaševanja pa je prišel trenutek streznitve. Iz ameriške korporacije Zippo so mi poslali opozorilno pismo pred tožbo in to na trinajstih straneh. Pri 16., 17. letih se tega seveda zelo ustrašiš. Po mesecih pogajanj s pomočjo Ustvarjalnika smo dosegli, da mi ni bilo treba plačati nobene kazni, moral pa sem opustiti vse dejavnosti povezane z lansiranjem izdelka, ki sem mu dal ime Zipneck,« prizna mladenič.

Vendar ga ta izkušnja ni do konca potrla. Še naprej je hodil na Ustvarjalnikove delavnice, da bi pridobil čim več znanja o veščinah nastopanja, vodenja in poslovanja, vmes je opravil maturo, ves čas pa je razmišljal, kako bi Zipneck obudil v življenje kot samostojen izdelek, ki ni povezan z blagovno znamko Zippo. »Tako sem razvil Sandigo - magnetno verižico, ki jo je mogoče namestiti na Zippov vžigalnik. Nastal je praktičen in uporaben modni dodatek, ki sem ga sam zasnoval, izdelal in prodajal. Naročila so prihajala z vsega sveta.« Toda Sandi je kmalu prišel do spoznanja, da tudi za produkt, ki se na prvi pogled zdi enostaven in nič posebnega, potrebuješ veliko denarja, vpeljano proizvodno in prodajno mašinerijo, če želiš kaj zaslužiti. »Načrt s projektom, ki ga lahko financiram sam, je tako propadel,« pove.

Postopoma je Sandi razvil model razmišljanja, s katerim bi poskušal pomanjkljivosti, ki jih opazi okrog sebe, pretvoriti v rešitve in poslovne priložnosti. »Z odraščanjem se cilji in dojemanja spremenijo, zato danes na podjetništvo gledam kot na način življenja,« razlaga. Prizna, da ideja za projekt Kava na tirih, ki ga je pripeljala med štipendiste Fundacije za ustvarjalne mlade, ni čisto njegova. Pred dvema letoma, ko je kot energetski svetovalec delal na Petrolu, je spoznal sedanjega poslovnega partnerja Žana Kudra, 23-letnega študenta, ki je tik pred diplomo iz ekonomije v Izobraževalnem centru Geoss v Litiji. Prav Žan je Sandiju predstavil idejo Kava na tirih, ki je bila logična posledica osebne izkušnje. Vrsto let se je vsako jutro iz Zagorja do Ljubljane vozil z vlakom. S Sandijem sta šla 'na kavo' in rodilo se je sodelovanje pri projektu.

Fanta sta ocenila, da ima velik potencial, saj je večina ljudi, ki se z vlakom vozijo na delo ali v šolo, nenehno v časovni stiski. Le redko jim uspe zjutraj skuhati kavo, na vlaku so zaspani, čas vožnje pa jim spolzi med prsti, namesto da bi ga izkoristili za učenje, branje ali komuniciranje. »To so elementi, zaradi katerih bi se projekt Kava na tirih moral izkazati za uspešnega, poslovni načrt je bil obetaven,« sta se strinjala.

Z Žanom sta se kaj hitro lotila ’testirala trga’. Nabavila sta substitut, nekaj lončkov ledene kave, se vkrcala na vlak in jih začela prodajati. »Na relaciji Ljubljana‒Maribor, sva v nekaj minutah prodala 37 napitkov. Ko nama jih je že zmanjkalo, sta nama dve osebi dali samostojni prispevek, ker jima je bil projekt zelo všeč,« izvemo. Zdaj na projektu intenzivno delata že več kot leto dni in kot pove Sandi, je bilo leto polno presenečenj: »Praktično je šlo vse narobe. Pridobila sva ustrezne partnerje, da bi projekt izpeljala, ko pa so se stvari zapletle zaradi tehničnih komponent, so se umaknili. Sprva je kazalo, da bo investicija vzela nekaj deset tisočakov, potem je narasla na več kot pol milijona.« Vendar sta podjetnika vztrajala in trenutno sta tik pred podpisom pogodbe za postavitev pilotnega kavnega avtomata. Odločil bo o prihodnosti tega projekta, ki bi ga kasneje rada še nadgradila. Z zdravimi zajtrki, na primer.

Seveda pa sta se morala za sodelovanje dogovoriti s Slovenskim železnicami. Težko je bilo priti do sestanka z odgovornimi. »Pošiljala sva maile, pa nanje niso odgovarjali. Zasnovala sva celo strategijo, kaj narediti v takšni situaciji,« pove Sandi. A vztrajnost se je fantoma obrestovala: »Poslovanje s tako velikim podjetjem, kot so Slovenske železnice, je zelo zahtevno, k sreči pa imava opravka z izkušenimi menadžerji, ki imajo znanje in voljo, da bi ta projekt skupaj tudi uresničili. Pred dnevi sva na sestanku z njim navdušila tudi generalnega direktorja Dušana Mesa,« doda. Čeprav je ideja na prvi pogled enostavna, je v resnici daleč od tega. »Zdaj veva, da enostavnih produktov ni,« poudari Sandi in nadaljuje: »Pri postavitvi kavomata na vlak smo naleteli na kopico tehničnih izzivov, ki pogojujejo pravilno delovanje, pa tudi napajanje, kar se je izkazalo za najtrši oreh, zakonodaja pa je vse skupaj še dodatno zapletla.«

Ker je v poslovnem dvojcu Sandi-Žan slednji že ’prestar’, da bi kandidiral za štipendijo Ustvarjalnikove Fundacije za ustvarjalne mlade, je vztrajal, naj s kavo na tirih tam nastopi Sandi, ki pravi: »Moje pravilo je, da izkoristim vsako priložnost. Opravil sem razgovor in bil sprejet.« Fundacija je njemu in Žanu zelo pomagala pri napredku projekta, za kar sta njenim mentorjem zelo hvaležna. Udeležila sta se tudi nedavnega Startup Traina, Sandi pa je projekt predstavil pred vlagatelji evropskega investicijskega sklada LauncHub. V komisiji je sedel tudi Grigory Grigorov, član uprave Bolgarskih železnic. »Med potjo nisva prav nič spala, ker sva želela projekt pripraviti tudi zanje, na enak način, kot sva ga predstavila Slovenskim železnicam. Izplačalo se je, kajti z njim sva navdušila in trenutno nadaljujemo pogovore o morebitni implementaciji ideje tudi v Bolgariji. Žanu je kar z vlaka uspelo priti tudi v kontakt z odgovorno osebo iz bolgarskega podjetja, ki proizvaja kavne avtomate, in naslednji dan, točno opoldne, je direktor prišel na sestanek z nama v hotel, kjer smo bivali,« poslovnega partnerja pohvali Sandi in doda, da mu je neizmerno hvaležen za »zrel odnos, ki naju bo gotovo pripeljal do zastavljenega cilja in podjetniškega uspeha.«

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord