Stiske starostnikov so velike - kako do dostojne oskrbe?

26. 6. 2017 | Vir: Jana
Deli

Za prav vsakega med nami je pomembno, kako bomo živeli, ko bomo stari. Kje bomo živeli? Bomo imeli dovolj visoke pokojnine za dostojno oskrbo?

Kaj bo z našimi starši? Kdo bo njim plačal dom za starejše ali oskrbo na domu? In kaj ob vseh opozorilih, da je denarja za dostojno življenje starih premalo, dela država?

Naravnost žaljivo je, da morajo otroci plačevati za oskrbo svojih staršev, da bi na stara leta dostojno živeli, je v pereči razpravi o življenju starostnikov opozoril sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Jaka Bizjak in se ob tem vprašal: »Ali je Slovenija še socialna država?« Sistemske ureditve ni, ker zakon o dolgotrajni oskrbi čakamo že od leta 2003. 14 let! Toliko časa politika ni zmogla volje in konsenza, da bi jas­no določila normative, po katerih naj delajo domovi za starejše po državi.

Stiske starostnikov so velike

Miroslav Kolenko je upokojenec, star 80 let. Čil in zdrav. Tri leta in pol živi v domu za starejše v Slovenski Bistrici. V dom je šel po smrti žene, ker je ostal sam v veliki stanovanjski hiši. Na stara leta ni želel imeti nenehnih skrbi, ampak si je želel preostanek življenja preživeti v miru. V domu ima minimalno, tako imenovano hotelsko oskrbo.

Stroške te oskrbe, ki znesejo okoli 750 evrov na mesec, si pokrije s svojo pokojnino. Še kak evro mu ostane za kavo, drugega ne potrebuje. A gospod Kolenko sodi med 'srečneže'. »Ne želim razmiš­ljati o tem, kaj bo, če se mi zdravstveno stanje na hitro poslabša. To je treba kar odmisliti. Vidim, kako to nažira moje sostanovalce, ki nenehno živijo v strahu, kaj bo, če bodo zboleli, če bodo potrebovali dodatno oskrbo. Kdo jo bo plačal?« Pritisk med starostniki je prisoten ves čas. Strah, kaj bo prinesel jutri.

Le petina starostnikov si sama plačuje dom

»Delež tistih, ki kljub polni pokojnini s 40 leti delovne dobe ne morejo plačati oskrbnine, vztrajno raste,« pravi direktor in lastnik Špesovega Doma Vojnik Dragan Žohar. To pomeni, da jim morajo finančno pomagati svojci.

Če svojci ne zmorejo, potem starostniki ostanejo brez potrebne oskrbe in pomoči. In takšnih je vse več. »Pri nas si le 20 odstotkov stanovalcev oskrbo v domu lahko v celoti plača sama,« stanje opisuje direktorica Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane Iva Soršak. Dom, ki ga vodi, je v okolju, kjer je brezposelnost že tako visoka. Zato se jim dogaja, da otroci svoje starše iz doma vzamejo domov, da lahko živijo z njihovo pokojnino. To pa pogosto pomeni nezadostno in neprimerno oskrbo. »In tudi, da v dom dobivamo starostnike v zelo slabem stanju, da sprejemamo vse bolj bolne, ki potrebujejo veliko več kot osnovno oskrbo.«

starostniki

Ljudje si čim dlje želijo ostati doma

Jana Mali z ljubljanske Fakultete za socialno delo je ob tem opozorila na velike psihološke posledice, ki jih lahko ima prehod iz življenja doma v življenje v domu. »Ljudje si čim dalj želijo ostati samostojni, imeti vpliv na svoje življenje. Sprememba na materialni ravni vpliva tudi na to, da človek ne ohrani več dostojanstva v svojem življenju in išče načine, kako ga ohraniti.«

Malijeva je prek raziskovalnega dela veliko v stiku z domovi za starejše po Sloveniji. Ti so, pravi, vse bolj prepuščeni samim sebi. Delovanje domov je vse bolj odvisno od volje in zavzetosti direktorjev. Pred leti je raziskovala, kako je na življenje starih vplivala sprememba socialne zakonodaje. To je bilo leta 2012, ko so starostniki zapuščali domove za starejše, ker so se odrekli varstvenemu dodatku in drugim socialnim transferjem. »Stari, ki so spadali v najrevnejši del, so postali še bolj ranljivi in potisnjeni v življenje pod pragom revščine. Odpovedovali so se socialnim pravicam, zato je dom za številne postal prevelik finančni zalogaj. Socialna zakonodaja je diskriminirala ljudi in povečala neenakost.«

Zakon julija v javno razpravo

»V Sloveniji smo že naredili prvi del dolgotrajne oskrbe, to je, da smo starejše potisnili ven iz bolnišnic in splošnega zdravstva, nismo pa naredili drugega dela, ki se nanaša na kritje stroškov, ki zaradi povečane potrebe po tuji pomoči nastajajo,« je opozoril Bizjak. Ker imamo v Sloveniji le dve negovalni bolnišnici, v Sežani in v prostorih nekdanje pediatrične klinike v Ljubljani, je prostora za vse starostnike, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo, premalo. To pomeni, da je tudi večina teh v domovih za starejše. To je realnost, ki pa ji zakonodaja ne sledi. Zakon o dolgotrajni oskrbi so leta neuspešno pripravljali na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zdaj ga pišejo na Ministrstvu za zdravje.

»Čisto vseeno mi je, ali nad domovi za starejše bedi ministrica Anja Kopač Mrak ali Milojka Kolar Celarc. Ta hip imamo dve gospodarici, v resnici pa nobene,« je kritičen Žohar. Tatjana Buzeti ob tem obljublja, da bo zakon julija v javni razpravi in da se osredotoča na ureditev oskrbe na domu in ne na spreminjanje institucionalnega varstva.

»Te rešitve obetajo veliko na papirju, na operativni ravni pa nič,« besede Buzetijeve komentira Žohar. »Bolje bi bilo, če bi vpeljali pilotni projekt, ki bi ideje preizkušal na manjši skupini ljudi, da bi sploh videli, ali se obnesejo.« Direktorji domov so si enotni tudi v tem, da je treba obdržati dobre prakse, ki jih po nas kopira celo tujina, in spreminjati le tisti del delovanja domov za starejše, kjer v zadnjih letih država ni naredila nič. Ta del je predvsem finančni!

Nov davek?

V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije pozdravljajo dejavnosti Ministrstva za zdravje glede priprave zakonodaje, vendar pri tem poudarjajo, da brez dogovora, kako zagotoviti ustrezno financiranje, nastalega položaja ne bo mogoče rešiti. Po Bizjakovih besedah bi bilo treba o dodatnih virih financiranja dolgotrajne oskrbe »najti politični konsenz«.

»Že skoraj dve desetletji pozivamo k sistemski ureditvi skrbi za starejše, a žal neuspešno. Številni, ki še nimajo osebne izkušnje v domovih za starejše ali pa s skrbjo za svoje starše, si pogosto zmotno predstavljajo, da bo zanje ali pa za njihove starše že nekako poskrbela socialna država, če in ko bo potrebno. Dejstvo je, da danes ni več tako in da smo bremena starosti v povsem nesprejemljivi meri prevalili na ljudi same oziroma na njihove svojce.« Z denarjem, ki ga država trenutno namenja za oskrbo starostnikov, problemov ne bo mogoče rešiti. Zato bo treba iskati nove vire financiranja. »Če vemo, da povprečna cena institucionalnega varstva v Evropi dosega približno trikratnik povprečne pokojnine, je jasno, da brez dodatnih virov financiranja ne bomo zmogli,« še opozarja Bizjak.

Je rešitev v novem socialnem davku? V novi obliki zdravstvenega zavarovanja? Pripravljavci zakona na to še nimajo odgovora, najbrž tudi zato, ker je govoriti o novem davku precej nepriljubljeno. A dejstvo je, da se bo politika morala dogovoriti, kje in kako zagotoviti denar, da bomo vsi mi starost preživeli dostojno.

Besedilo: Maja Sodja // Fotografije: Shutterstock, Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju