Vpisovanje šestletnih otrok smo v Sloveniji v celoti začeli leta 2003 in vse od takrat se številnim staršem pa tudi učiteljem in vzgojiteljem, poraja vprašanje, ali niso pri tej starosti otroci vendarle premajhni za šolske klopi.
Številne skrbi, da je šolski sistem prezahteven. Da majhne glave polnimo s preveč informacijami, da otroci preveč sedijo, da jim nalagamo preveč (nepotrebnih) informacij in domačih nalog. Ali otroku s tem, ko ga pošljemo v šolo s šestimi, celo petimi leti, odtegnemo del brezskrbnega otroštva, polnega prostega gibanja in igre, ki sta nujno potrebna za zdrav otrokov osebnosti razvoj? Ga s šolskimi obveznostmi obremenimo prezgodaj?
Je prav, da gredo otroci s šestimi, celo petimi leti v šolo?
Dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja
Sistemske in vsebinske rešitve v naši osnovni šoli so naravnane na šestletne otroke in poskušajo v veliki meri slediti individualnim razlikam v razvoju in učenju otrok. Podobno je v večini evropskih držav, v nekaterih gredo v šolo petletni ali celo štiriletni otroci. In slovenski otroci niso v razvoju nič drugačni kot otroci drugih držav. Pomembna prednost podaljšanja obveznega šolanja navzdol je, da so tudi otroci iz manj spodbudnega družinskega okolja deležni visoko strokovnega dela v šoli in imajo možnost eno leto več kot v osemletki sistematično pridobivati znanje.
Dr. Viljem Ščuka, pediater in psihoterapevt
Učni program naše javne šole je preveč ambiciozen in prezahteven za šestletne otroke. Nadpovprečno nadarjeni otroci bi ga sicer zmogli, bi pa bili prikrajšani za otroško igro in s tem za razvoj motoričnih in socialnih vrlin, ki so osnova za razvoj osebnosti. Javna šola se osredotoča bolj na pridobivanje znanj kot na razvoj osebnosti. Žal.
So šestletniki sposobni 45-minutne koncentracije, kolikor traja šolska ura?
Dr. Ljubica Marjanovič Umek
V naši šoli pouk ni organiziran tako, da bi morali otroci strnjeno sedeti 45 minut. Šole že dolgo, predvsem v prvem triletju, ne poznajo zvonca. Prepričana sem, da je v večini šol pouk prilagojen šestletnim otrokom: otroci se veliko gibajo in igrajo, učitelji vsebine različnih predmetov med seboj povezujejo. Sodelovanje med otroki pa ni nikoli odvisno zgolj od šole. Morda bi bilo treba prisluhniti otrokom v prvem razredu, ki so v šoli praviloma zadovoljni in ponosni nase in na vse, kar zmorejo. Ne poznam izsledkov slovenske raziskave, ki bi potrjevali, da otroci z razvojno psihološkega vidika ne zmorejo šole. Starši se morajo vprašati, ali bo vse njihove dileme res rešilo leto dni 'ponavljanja' vrtca, v katerem bo otrok večino časa preživel z mlajšimi otroki.
Dr. Viljem Ščuka
Miselna zbranost je vezana na biološko zrelost možganov. Šestletniki so lahko miselno dejavni do največ 20 minut, devetletniki do 30 minut, 12-letniki 35 minut, 15-letniki 40 minut in šele srednješolci 45 minut, kolikor znaša šolska ura. Šolska ura pač traja 45 minut ne glede na starost. Učitelj v prvem razredu bo pač učno uro moral prilagoditi učencem, ki nikakor ne morejo biti zbrani 45 minut. Delil jih bo po skupinah, predlagal različne interesne ali sprostitvene dejavnosti, lahko tudi pisanje domačih nalog. Učna ura je živo dogajanje, v katerem je pogovor glasen. Kjer je v razredu mir, ni dobro.
Kakšen učinek ima na otroke tako velika količina informacij v tako zgodnji dobi? Bodo zato znali več?
Dr. Ljubica Marjanovič Umek
Osnovni cilj prvega triletja osnovne šole je otroke opismeniti (branje, pisanje, osnovne matematične spretnosti), in to se v naši šoli tudi dogaja. Postopoma, čeravno velik delež otrok pozna črke, zna brati, šteti, računati že, ko pride v prvi razred. Panika o zgolj veliki količini informacij in učenju na pamet je res odvečna. Dejstvo je, da se otroci, tudi v vrtcu, prvem razredu in pozneje ne morejo učiti analizirati, primerjati, razmišljati, ustvarjati kar tako 'na suho', ne da bi imeli določene količine informacij oziroma bi jih znali poiskati. Izsledki tujih raziskav kažejo, da so bili otroci, tudi jesenski, ki so bili vključeni v prvi razred, bolj uspešni kot njihovi vrstniki, ki so jih za leto dni spet vpisali v vrtec ali so bili doma. Morebitne razlike med mlajšimi in starejšimi šoloobveznimi otroki v prvem razredu se zelo hitro (že v drugem razredu) izničijo oziroma so povezane s številnimi drugimi dejavniki, in ne s starostjo otroka ob vstopu v šolo.
Dr. Viljem Ščuka
Kot šolski zdravnik, ki se 50 let ukvarjam z razvojem otrokovih miselnih zmožnosti in razvojem njegove osebnosti, bom ponovil prastaro pravilo: najprej razvij otrokovo osebnost, da bo otrok motiviran za učenje, šele potem začni z učno snovjo. Tu sem nekoliko navzkriž z našimi razvojnimi psihologi, ki nalagajo otrokom do desetega leta preobširne učne programe.
Možgani imajo sicer izjemne sposobnosti, vendar tudi veliko filtrov, ki k središčem v skorji prednjih delov čelnih režnjev ne puščajo dolgočasnih, nerazumljivih, čustveno neizraznih, nezanimivih, nesmiselnih, nepovezanih in prehitro si sledečih miselnih predstav. Pri takšnem podajanju učne snovi se kmalu razvijejo naveličanost, odpori in obrambni mehanizmi. Veste, šola ni – ali vsaj ne bi smela biti – ustanova za razvijanje konkurenčnosti. To je domena kapitala, gospodarstvenikov, bankirjev in mora politikov. Šola naj v otrocih razvija osebnosti, da bodo znali misliti s svojo glavo, da bodo znanje s knjig znali preoblikovati v svoje. Vprašanje je le, če si politiki želijo imeti državljane, ki mislijo s svojo glavo?
PROTI dr. Viljem Ščuka
Kjer je v razredu mir, ni dobro. Učni program naše javne šole je preveč ambiciozen in prezahteven za šestletne otroke.
ZA dr. Ljubica Marjanovič Umek
Panika o zgolj veliki količini informacij in učenju na pamet je res odvečna. Prepričana sem, da je v večini šol pouk prilagojen šestletnim otrokom.
Besedilo: Sanja Macur // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec