Ob izidu prevoda knjige Jesperja Juula Agresivnost – nov in nevaren tabu, smo temu svetovno znanemu strokovnjaku za vzgojo in družinske odnose postavili vprašanja, s katerimi se starši pogosto srečujejo.
V knjigi Agresivnost – nov in nevaren tabu poudarjate, da agresivnost ne vodi nujno do nasilja, saj gre za eno od temeljnih potreb vsakega človeškega bitja. Kaj pravzaprav sporočamo otroku, ko mu povemo, da ne sme tepsti svojega brata, da 'to ni prav'?
Jasper Juul: Vaše vprašanje razkriva zelo pomembno razliko med agresivnimi čustvi in agresivnim vedenjem. Vsi ljudje imamo agresivna čustva, kot so jeza, frustracija, nemir, bes, sovraštvo ... Če želimo preprečiti, da bi ta čustva vodila do psihičnega in fizičnega nasilja do drugih, jih moramo prepoznati kot naravna in pomembna. V primeru iz vašega vprašanja je čisto v redu, če otroku poveste, naj brata ne tepe, prav tako pa lahko izpostavite, da takšno vedenje v vaši družini ali instituciji ni sprejemljivo. Toda pomembno je, da pred ali po tem, ko to storite, obenem tudi priznate vrednost, ki jo ima njegovo agresivno vedenje, tako, da mu na primer rečete:
A: Vidim, da si zelo jezen na svojega brata, in rad bi vedel, zakaj, če mi lahko poveš?
B: Vzel mi je mojo žogo!
A: Aha, razumem. Tudi mene bi to razjezilo, toda rad bi te naučil boljšega načina, če misliš, da mi zdaj lahko prisluhneš. Lahko pa tudi počakam, da boš lahko poslušal.
Ko je otrok pripravljen – kajti nobenega smisla nima, če ljudem nekaj razlagamo, ko niso pripravljeni poslušati –, ga poučite o strategijah, ki se vam obnesejo, kadar nekdo prekorači vaše meje. S takim sporočilom otroku omogočite, da lahko sprejme svoje občutke, kar spodbuja njegovo samospoštovanje ter preprečuje, da bi lastno agresivnost usmeril vase in postal samodestruktiven (depresija, samopoškodovanje, prehranske motnje idr.)
Veliko staršev se pritožuje, da so otroku že stokrat povedali, da ne marajo in ne dovolijo, da tepejo njih ali druge, ker to boli. Toda otroci še vedno tepejo, praskajo, ščipajo ... Ali starši enostavno pričakujemo preveč od otrok?
To se dogaja takrat, ko pričakujemo, da se bodo otroci učili iz naših navodil, kar večinoma ne deluje. Ob takšnih kratkih sporočilih/zahtevah se otroci glede samih sebe lahko počutijo samo še slabše, kar vodi v le še večjo agresivnost. Kar povsem enako velja tudi za odrasle. Ena najpogostejših težav je razmišljanje staršev: »Jaz dajem vse od sebe, da bi ti omogočil dobro življenje, zato, ko postaneš frustriran, jaz postanem negotov in te začnem kritizirati, namesto da bi tvoje vedenje vzel kot iztočnico za učenje.« Na ta način se agresivnost v ljubezenskih odnosih med ljudmi vseh starosti sprevrže v začaran krog.
Zdrav otrok potrebuje okrog 6 do 7 let, da integrira vrednote in pravila, ki veljajo v njegovi družini. In potrebnih je približno 20 let, da se nauči z lastnimi agresivnimi občutki spopadati se na socialno konstruktivne načine – kar velja tudi za ljubeče in nežne občutke. Bolj nam staršem in učiteljem uspe sprejeti otrokova agresivna čustva in hkrati delovati kot vzor oz. model, ki jim kaže, kako se s temi čustvi spoprijeti, tem bolj lahko preprečimo, da bi otrok odrasel v nasilnega partnerja in starša. Moralno obsojanje še zdaleč ne zadošča, kar neprenehoma dokazuje tudi znanost. Pred kratkim je bila na Danskem objavljena nova študija, ki kaže, da vsak šesti sedemletnik doživlja nasilno vedenje od svojih staršev in da je v 60 odstotkov vseh parov vsaj eden od partnerjev deležen nasilja. Poleg vseh teh številk pa se moramo zavedati še vseh tistih krasnih žensk in otrok, ki lastno agresivnost usmerjajo vase in zato slabo živijo. To bolj kot karkoli drugega dokazuje, da je naš pristop do agresivnosti, kakršnega prevzemamo zadnjih nekaj generacij, klavrno propadel.
Dostikrat ste že rekli in napisali, da naj se odrasli ne vmešavamo v otroške 'bitke', če je med njimi vsaj en otrok dovolj star, da zna lepiti obliže. Ali z nevmešavanjem ne sporočamo, da pretepanje odobravamo?
Konflikti med otroki so nekaj naravnega in otroci morajo pridobivati obilo izkušenj tudi v bolečih in neuspešnih konfliktih, zato da se lahko naučijo bolj civiliziranih poti za reševanje nesoglasij. Staršem svetujem, naj pogledajo tudi vase ter se vprašajo, kako sami rešujejo konflikte v ljubezenskih odnosih in kako uspešni so. Večina staršev prizna, da se tudi sami niso nikoli naučili bolj zdravega reševanja konfliktov. Človekovih jedrnih občutkov ne moremo preprečiti tako, da jih prepovemo. Staršem to še nikoli ni uspelo, tako kot ni uspelo niti cerkvi.
Če se odrasli ne vmešavajo, to še ne pomeni, da odobravajo agresivno vedenje. Če pa se že morajo vmešati, je bolje, da to storijo tako: »Poslušajte, otroci! Prosim, ne prepirajte se več tako. Boli me, ko to gledam, in rada bi vas naučila boljšega načina, ampak v tem trenutku enostavno prenehajte ... meni na ljubo.« Drugi način je, da sprtega ustavite in vprašate: »Ali potrebujeta mojo pomoč pri reševanju vajinega spora?« Če je odgovor 'ne', lahko rečete: »Okej, sem pa v bližini, če me bosta potrebovala pozneje.«
Otroci in odrasli smo agresivni takrat, ko v odnosu pogrešamo občutek vrednosti – namesto da bi bili žalostni, postanemo agresivni. Nekateri starši zato jeznega triletnika avtomatsko udarijo nazaj. Kaj bi jim svetovali?
S knjigo o otrocih in agresivnosti poskušam nagovoriti starše, naj se prenehajo odzivati na avtomatiziran in kulturno pogojen način, temveč naj poskušajo razumeti otrokovo agresivnost kot pomembno, pomenljivo in koristno povratno informacijo. Seveda to terja svoj čas, toda že medtem bomo vzgojili dosti več otrok z zdravim samospoštovanjem in staršev z več samozavesti.
Ko otroka previjamo, mu strižemo nohte ... počnemo take reči brez njegovega privoljenja ali zavestno prekoračujemo njegove fizične in psihične meje. Je to nujna agresivnost ali le nasilje z dobrim namenom?
Zame takšna dejanja niso nasilna ali celo kršenje otrokovih osebnih meja. Gre za dejanja nege in skrbi, prek katerih se otrok prej ali slej nauči, kako naj skrbi sam zase, in nekoč pozneje za svoje otroke. Veliko otrok pri takšnih opravilih vedno znova protestira, ker mama ali oče pri tem prevzemata preveč neosebno, odmaknjeno držo, namesto da bi otroku nežno in odločno pogledala v oči in mu povedala, kaj se bo zgodilo, skupaj z vsem, kar spada zraven, ne da bi mu kaj prikrivala. Na ta način se otroci naučijo zaupati svojim staršem in z leti vse manj protestirajo. Dokler ne pridejo v najstniška leta in se kolo zavrti znova (smeh).
Ves čas sva govorila o agresivnosti pri otrocih. Kaj pa agresivnost staršev – do otrok, med partnerjema in do samih sebe?
To bi lahko bila zelo dobra tema za še eno knjigo o agresivnosti! Dejstvo je, da nas je večina odrasla v družinah, ki jih je zaznamovalo troje: 1) Vsako agresivno čustvo in vedenje je bilo moralno obsojeno (pogosto na zelo agresiven način, kar zadeva glasnost in mimiko), 2) Starši so prepovedovali otrokovo agresivnost, toda dovoljevali lastno – s psihično in fizično zlorabo vred, in 3) Eden ali oba starša sta bila nasilna, toda prenesla sta samo pridne, tihe in ubogljive otroke. Posledica tega je, da nas je večina odrasla v ljudi z nezdravim odnosom do lastne agresivnosti, kar je škodljivo tako za naše duševno zdravje kot za kakovost naših intimnih in preostalih družbenih odnosov, zelo pogosto pa vodi tudi do tega, da svojo neintegrirano agresivnost posredno sproščamo v odnosu do šibkejših: otrok, žensk, študentov, podrejenih itd.
Odrasli, ki niso dobili priložnosti, da bi primerno ponotranjili svoje agresivne občutke, zelo pogosto razvijejo psihosomatske simptome v obliki glavobolov, bolečin v križu, trdega vratu, plitkega dihanja itd. Psihoterapevti to vemo že desetletja, toda šele pred kratkim smo ugotovili tudi, kako lahko te čustvene blokade in nasilno vedenje pojasnimo, zdravimo in preprečimo. Če vas otrokova agresivnost do vas globoko vznemirja, to pomeni, da vaše izkustvo zaznamuje tako ali drugače nerazrešena agresivnost, kar je dragoceno odkriti in se o tem pogovarjati s partnerjem ali dobrim prijateljem. Tako se bo vaš um navadil v otrokovi agresivnosti videvati koristno povratno informacijo, vaš otrok se bo lahko od vas veliko naučil, vi pa se boste po vsakem vajinem konfliktu namesto kot poraženec počutili bolj kompetentno.
Besedilo: Helena Primic // Fotografije: Shutterstock, Osebni Arhiv