Patricija Fašalek (Janina kolumna) o empatiji

9. 1. 2017 | Vir: Jana
Deli

Zdi se mi, da odraščam v času, ko se že vse nekako zdi 'passe'. Zakaj bi nekdo trpel ob ločitvi staršev, če se to tako ali tako zgodi vsakemu drugemu ali tretjemu otroku? Zakaj bi imel travme zaradi posilstva, če so nekoč umirali v vojni? Zakaj bi bil depresiven, če te je pustil fant/dekle, medtem ko otroci v Afriki stradajo? Zakaj bi se ukvarjali z otroki v Afriki, če je na svetu še toliko drugih otrok, ki stradajo?

Človeška empatija se glede na moje izkušnje z ljudmi moje generacije deli na dva faktorja:

Če si srečen, ljudje nočejo poslušati o tvoji sreči, ker sami niso tako srečni in jim greš na živce. Če si nesrečen, pa ljudje nočejo poslušati o tvojih težavah, ker se jim preprosto ne da ukvarjati s problemi drugih. Pač preboli, tako kot vsi ljudje na tem svetu, nisi izjema, ki se mu je to zgodilo.

Ampak, ali biti izjema pomeni, da je tvoja bolečina bolj upravičena? Ali biti eden izmed mnogih pomeni, da je ta problem že tako globalen, da se ni več treba z njim ukvarjati? Moramo res iti po živalski naravi 'močnejši preživi' in iskati končni, najhujši člen verige, ki je sploh lahko upravičen do empatije? Se je res nesmiselno ukvarjati s pravicami homoseksualcev ali feminističnimi željami, ker se to dogaja že toliko let?

Ljudje so naveličani vedno istih težav. Naveličani so travmatičnih dogodkov, bojevanja za nekaj, kar se lahko izpopolni le še z nadaljnjim bojem, predvsem pa so se naveličali ukvarjati s čustvi drugih.

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj je bolečina obsojana. Če se lahko nekdo lažje pobere od drugega, zakaj je ta oseba dojeta kot močnejša in sposobnejša in posledično boljša? Meni se zdi, da je ravno ta oseba najverjetneje sposobna empatije, ki manjka temu svetu, da bi postal boljši.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču