Prejšnji teden sem bila 'odpuščena' iz službe, ki sem jo kljub selitvi v Berlin obdržala. Že dolgo sem jo želela pustiti, saj me je zaradi tako majhnega plačila in brezzveznega dela samo obremenjevala. Pa vendar si je nisem upala pustili. Strah v meni je bil prevelik. Namesto tega sem jo nezavedno sabotirala.
Ko sem prejela sporočilo, da tako več ne gre, sem se začela smejati. Tako sem bila srečna! Potem me je začel prevevati občutek krivde, saj mi je bilo vcepljeno v glavo, da moram biti hvaležna za vsako delo, ne glede na to, kaj delam in za koliko denarja. Počutila sem se, kot da delam nekaj zelo narobe, kot da sem zašla na 'stranska pota'. Kaj če se vrnem v Ljubljano in tam ne bo službe, ki bi me čakala? Kaj bodo rekli moji starši? Kaj če bom nekoč potrebovala ta denar? Trenutno imam štipendijo, ampak le za nekaj mesecev.
Ni dober občutek, ko te nekdo odslovi. Ampak vem, da sama nikoli ne bi odšla. Lažje zapustim ljudi, lažje prekinem stike s prijatelji ali znanci, lažje zamenjam državo. Ne znam pa pustiti dela, ki me dela živčno in nesrečno, ker ne verjamem, da lahko dobim kaj boljšega. In tudi če dobim kaj boljšega, si mislim, pa saj mi to delo ne vzame toliko časa, lahko delam oboje. Začarani krog brezvolje se nadaljuje.
Potrebovala sem to, samo tega nisem vedela. Tako sem bila vesela, ko sem prejela sporočilo! In ko sem se znebila občutka krivde, sem poklicala prijateljico, ki sem jo spoznala tukaj, in ji rekla: »Pridi jutri na kavo. Čas je, da res začneva intenzivno delati pri projektu, o katerem sva govorili!«
In tukaj sva. Končno imam motivacijo, da ustvarim nekaj svojega. Končno imam energijo, veselje in zagon, da se lotim stvari, ki sem jih vedno želela narediti, pa nisem imela poguma ali časa. Ker ni dovolj le upati, da boš dobil službo, in biti zanjo hvaležen ne glede na pogoje.
