Pred nekaj leti, ko sem staršem povedala, da bom študirala novinarstvo, so me na vse pretege poskusili prepričati, da je to slaba ideja.
Študij farmacije, ekonomije, prava – nekaj produktivnega, nekaj, kar prinaša dobro službo in denar, to se splača študirati. Filofaks je postal sinonim za brezposelnost in FDV gre že dolgo časa dobro skupaj z besedo McDonalds. Pa vendar poznam kar nekaj ljudi, ki se smejijo ob šali brezposelnega filofaksa, saj so si uspeli najti redno službo, še preden so dopolnili 25 let. Enako velja za FDV. Medtem pa imam pogovor s sosedo, kako njen sin, diplomirani ekonomist, ne dobi službe že leta. Seveda ni vse črno-belo in ne pravim, da so smeri študija same po sebi bolj zaposljive. Ne, vsi poznamo tudi dolgoletne brezposelne filofaksovce in medicince, ki čakajo, da bo javni sektor spet odprl vrata zaposlovanju. Razlika je predvsem v lastnem vložku. Lahko gledaš ljudi, ki ždijo za knjigami, imajo dobre ocene (ali pa ne) in se v svoji smeri nikoli niso pretirano angažirali v praksi. Morda bi tako tudi moralo biti in morda je tako včasih bilo. Dokončaš študij in iščeš prakso, nato zaposlitev. Toda to ni več dovolj.
Obstajajo namreč študentje, ki že od najstniških let obiskujejo krožke, ustvarjajo svoje produkte, delujejo kot prostovoljci na področjih, ki jih zanimajo, se udeležujejo raznoraznih dogodkov, pomagajo ostarelim in vmes morda še prodajajo obleke v lokalni trgovini, da dobijo kaj denarja. Nekje vmes hodijo tudi na predavanja in delajo izpite. Vse, kar počnejo, počnejo z užitkom, kar je najbolj fascinantno. Morda zdaj prodajajo obleke, ampak ravno taka vrsta ljudi je tista vrsta ljudi, ki prva najde zaposlitev, saj se znajde in na svoji poti nabere dovolj praktičnih izkušenj, ki jih pripravi na 'pravi svet'.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
