Susanne Mittermaier: Bolj ko se upiramo, več nelagodja si povzročamo

Junija je Slovenija prvič gostila Susanno Mittermaier, pragmatično psihologinjo, ki s svojo revolucionarno perspektivo postavlja vaše probleme na glavo. »Kaj, če je vaša norost pravzaprav prikrita sposobnost, ki je še niste odkrili? Kaj, če je vaša težava možnost za spremembo v smeri, ki jih še niste ozavestili?« se je spraševala in odkrivala na tridnevni delavnici v Portorožu.

Nekaj mora biti narobe

V določeni točki svojega življenja je marsikdo že izkusil anksioznost ali tesnobo – občutek izčrpanosti, nelagodja, strahu. Duševna motnja, ki lahko vodi tudi v panične napade, socialne fobije ali kakšno drugo obsesivno-kompulzivno motnjo. V fizični obliki se kaže kot pospešeno bitje srca, zasoplost, stiskanje v predelu prsi, potenje, včasih tudi slabost. Večina ljudi se je naučila interpretirati simptome svojega telesa, in ko pride do njih, je naša prva misel seveda 'nekaj mora biti narobe'. Ali vam to kdaj daje možnost, da resnično ugotovite, kaj se dogaja z vami in vašim telesom? Mittermaierjeva pravi, da ne.

Kaj pa, če nimate težave, temveč gre za zavedanje?

»Še strokovnjaki pravijo, da natančnega vzroka za anksioznost ne poznajo, zakaj bi se torej sploh obremenjevali z njim? Kontroliranje telesnih simptomov s poskusi, da bi jih razumeli, redko deluje. Ko se poskusite znebiti tesnobe v vašem življenju, jo pogostokrat ustvarite še več, kajti bolečina in nelagodje se ustvarjata samo, če se upirate temu, kar se dogaja. Kaj pa, če je to, kar pogosto imenujete strah in tesnoba, nekaj povsem drugačnega od tistega, kar ste kadarkoli interpretirali? Kaj pa, če se proti tesnobi v življenju ne bi borili, ampak bi jo uporabili kot možnost v vašem življenju? Kaj pa, če nimate težave, temveč gre za zavedanje? Ste ga voljni prejeti?«To so bistvena vprašanja, s katerimi strokovnjakinja odpira poglede na duševne motnje s povsem drugačnega, pragmatičnega zornega kota.

Sreča je izbira

»Kaj pa, če bi na duševno motnjo, katerakoli že je, pogledali kot na otroka, ki joka in potrebuje vašo skrb? Kakšno mirnost bi ponudili temu otroku? Bi ga spodbujali, da ugotovi, zakaj joka, ali bi ga le preprosto objeli, sprejeli? Ste lahko to zase? Globoko vdihnite, vprašajte svoje telo, kaj vam govori, in namesto da se upirate informacijam, ki vam jih daje vaše telo, jih lahko uporabite,« nadaljuje Susanna, ki poudarja, da se nam v življenju pogosto zgodi, da so fizični znaki telesa, ki doživlja strah, zelo podobni tistim, ko doživljamo vznemirjenje. »Samo spomnite se, kolikokrat so vam kot otroku rekli 'ne boj se', vi pa ste bili le navdušeni. Je mogoče sploh biti srečen v svetu, kjer nas dnevno hranijo s slabimi novicami? Kjer je sreča že skorajda nadnaravno stanje, kajti svet je vendar nesrečen? Odločitev je naša. Sreča je izbira!« je prepričana psihologinja, ki poudarja, da pragmatično pomeni delati na tem, kar deluje, karkoli že to je.

Praznujte raznolikost

Kar deluje za eno osebo, morda ne bo za drugo. Vsaka paradigma ustvarja drugačno možnost. Nihče od nas ni pravilen ali napačen. Smo samo drugačni. »Včasih sem se spraševala, kaj je še mogoče s pacienti, s katerimi sem delala. Zdravnik mi jih je poslal na nevropsihološko testiranje in psihoterapijo, da bi me vprašal, kaj je narobe z njimi, da bi potem odpravil težavo. Ko sem spoznala te ljudi, sem težko videla problem. Vse, kar sem videla, je bila oseba, ki je drugačna, deluje drugače, vidi svet drugače in je zaključila, da to pomeni, da je nora in da je noro slabo. Vprašala sem, kaj je še mogoče. Vedela sem, da mora obstajati kakšen drug pristop. Tako je nastala pragmatična psihologija, praznovanje raznolikosti in povabilo, da ste vse, kar ste, in uporabite, kar je prav o vas in kaj je narobe z vami, da ustvarite življenje, ki deluje za vas.«

Ste perfekcionist?

Včasih se zgodi, da želimo doseči kakovostne rezultate, da se držimo visokih osebnih in poklicnih standardov, in če ti standardi niso izpolnjeni, če iščemo popolnost, si prav tako omejujemo svoj življenjski potencial. »Če vaša popolnost temelji na zavračanju možnosti napak, ali če začnete določen projekt šele, ko je vse do potankosti organiziramo, ko imate pod nadzorom vsak detajl in ne dopuščate, da bi ušlo karkoli izpod nadzora, ste do sebe zelo kritični, potem ste najbrž perfekcionist, ki se zelo boji neuspeha. Namesto, da bi bili »prisotni« s projektom, karkoli že to je, ste pretirano usmerjeni zgolj na rezultat, ki je seveda v vaši domišljiji že idealno izoblikovan. Te lastnosti lahko vodijo v preobremenjenost ali celo izgorelost, saj je vaš um v konstantnem gibanju in si v telesu ne morete ustvariti svojega prostora miru. Ravno zaradi tega ni čudno, da je perfekcionizem močno povezan s stanji kot so motnje hranjenja, depresija in anksioznost,« opozarja psihologinja.

Presezite kar je normalno

Perfkecionizem so sodbe. V življenju, odnosih in poslu imamo določene standarde, ki jih upoštevamo. Nekatere smo si izbrali sami, precej pa nam jih je določila družina, družba, sodelavci, nadrejeni in na podlagi teh standardov se učimo soditi o sebi in si določati vrednost. Kako sem nastopil? Kakšen sem v primerjavi z drugimi? Sem dovolj dober? Mittermajerjeva pravi, da nam stalna osredotočenost na zunanje vplive, pretekle izkušnje in določanje prihodnosti, omejuje naš potencial. »Izčrpa se osebna moč in ustvarjalnost, rezultat se omeji le na tisto, kar lahko nadzorujemo in pričakujemo. Da »splezamo« iz perfekcionizma, so potrebne tri stvari: zavest, izbira in vprašanje. Ključnega pomena, je zavedanje svojega vedenja in tega, da je perfekcionizem nekaj, kar si sami izbiramo, kar pomeni, da lahko tudi zavrnete nenehno potrebo iskanja »pravih« odgovorov in rezultatov in namesto tega izberete preprosto vprašanje: Kaj je še mogoče? S tem se bo odprlo morje možnosti, presegli boste, kar je normalno, in dostopili do vašega resničnega sijaja,« sklene Susanne.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču