Svečina, naselje v občini Kungota, ki ga sestavljajo manjši zaselki in posamezne kmetije na gričevju ob meji z Avstrijo, večini ni kaj prida poznana.
Je pa zato toliko bolj poznana fotografija, ki poskuša simbolno povedati, kako privlačna in gostoljubna je Slovenija – cesta, ki vijuga med tamkajšnjimi goricami in tvori, če pogledate nanjo z določenega mesta, podobo srca. Le da na rahlo nejevoljo domačinov ni prav veliko ljudi, ki vedo, kje to srce pravzaprav je.
Dobra in cenjena vina
Zato pa jih vse več pozna svečinska vina; ta so v zadnjem desetletju ali dveh postala zelo slavna. Med kakovostnimi vini, ki jih pridelujejo, prevladujejo bela – renski in laški rizling, sivi pinot, silvanec, rumeni muškat ... Prav rumeni muškat svečinskega vinarja Alojzija Gaubeta je na primer svetovni šampion med belimi suhimi vini letošnjega ocenjevanja vin v Ljubljani. V Svečini že več kot 30 let konec septembra prirejajo kmečki praznik, in če je vreme kolikor toliko prijazno, lahko slišite narečja, ki pričajo o tem, da so se Bakhusu, bogu vina, prišli spoštljivo priklonit tudi ljudje, ki so morali prepotovali lep kos poti. In si prišli ogledat tudi kronanje nove svečinske vinske kraljice, ki jo razglasijo vsako drugo leto.
Vinske poti
Da so Svečinčani lepo označeno pešpot med svojimi goricami poimenovali kar Vinotour, torej ni presenečenje. Pri čemer lahko izbirate med tremi različicami, dolgimi od 11 do 24 kilometrov. Kar pa ne pove kaj veliko o času, ki vam ga bo izbrana različica vzela. Ob poti je več vinskih kleti in turističnih kmetij, kjer ne manjka ne dobrega vina ne domače hrane. Z razglednih gričev se v lepem vremenu odstirajo lepi pogledi na okoliške vinograde. Še zlasti lepi so jeseni, ko tu organizirajo dva pohoda. Naslednji, tradicionalni 'čarovniški pohod', kot mu pravijo, bo v ponedeljek, 31. oktobra, s startom ob 10.00. Za podrobnosti poglejte na spletno stran: www.potka.si/nw_vinotour
Skozi zgodovino
Svečinčani obiskovalce radi opomnijo tudi na svojo zgodovino. Že v rimskem času naj bi tod čez potekala pot, ki je povezovala območje današnje osrednje Slovenije z avstrijsko Štajersko ter vodila dalje proti Dunaju. Leta 1270 se je ime Svečina prvič pojavilo v nemških oz. latinskih pisnih listinah; v srednjem veku so njeno ime zapisovali kot Witschein ali Wetschina. V zgodnjem 17. stoletju so tu postavili grad, v katerem je do nedavnega delovala kmetijska šola, danes pa je namenjen občasnim razstavam in kulturnim prireditvam. Kultura je v Svečini tudi sicer zelo cenjena. Na področju gledališča je dejavno kulturno društvo Jože Stupnik, v bližnjem, danes opuščenem kamnolomu Pruh pa prirejajo koncerte, razstave, božične jaslice in različne druge družabne prireditve. Ta ambient je še zlasti privlačen ponoči.
Z vinsko tradicijo se lahko seznanite v manjšem vinogradniškem muzejem Kebl, ki stoji na griču tik ob meji z Avstrijo. Nastal je s preureditvijo kakih 200 let stare kmečke hiše, v kateri je prikazano, na čem temelji današnje znanje Svečinčanov v pridelovanju vin. Kakovost zahteva tradicijo, in tukajšnja 'vinoreja' jo ima. Kako stara je, nihče ne ve zagotovo, a sodeč po zapisih o prodaji vinogradov je njena brada že precej dolga. Za prelomno obdobje velja prva polovica 19. stoletja. Tedaj je začel nadvojvoda Janez, namestnik habsburškega cesarja, na območju tedanje južne Štajerske – ta se razprostira na obeh straneh slovensko-avstrijske meje – modernizirati vinogradništvo. Uvajal je vrhunske sorte trte iz Porenja in poskrbel za prenos tamkajšnjega znanja.
Znani prebivalci
Marko Radmilovič
Novinar, filmski ustvarjalec, avtor pronicljive tedenske radijske glose Zapisi iz močvirja:
Od kod pa naj bi bil?
»Bilo je, ko sem živel še v Ljubljani. Obiskal me je mladostni prijatelj iz Svečine in zvečer sva naredila krog okoli svetilnikov tedanje ljubljanske boeme. Moj prijatelj se je kot Svečinčan izkazal na vseh ravneh in proti koncu noči ga je eden prerokov tedanjega razumništva, v znak priznanja, vprašal: »A si ti tudi iz Svečine?« Ker je pač vedel, da sem jaz od tam. Prijatelj je pomislil, pogledal v tla, pogledal gor in se retorično vprašal: »Od kod pa naj bi bil?«
Odgovor/vprašanje je sprožil salve smeha, tudi sam sem se smejal. Smejal nad dejstvom, da si prijatelj ni mogel predstavljati bivanja izven Svečine ...
Potem sem se preselil nazaj domov. Kjer živim zadnjih 20 let. In mi je hudo in me je sram, da sem se takrat smejal. Kajti danes se tudi jaz na takšno vprašanje odgovarjam: »Od kod pa naj bi bil?« Racionalno si sicer znam razložiti, da živijo ljudje tudi izven Svečine, razumem pa ne, zakaj to počnejo.«
Besedilo: Marjan Žiberna
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
