Pismo z naslednjo vsebino je priromalo v uredništvo revije Jana: "Pozdravljeni. Na vas se obračam z vprašanjem, kako naj se odzovem na otroka (mladostnika), ki nikakor noče sodelovati pri vsakdanjih opravilih, čeprav z možem meniva, da jim je kos in bi bilo prav, da se jih loti in opravi. Včasih se zgodi, da mi zaradi vseh napornih obveznosti zmanjka potrpljenja in mirnosti, da bi mi uspelo preslišati njegove izgovore in upiranje, kar drugače pomeni, da imamo na trenutke precej glasne in žolčne prepire. Skratka, z možem meniva, da otroka pri njegovih 13 letih ne obremenjujeva preveč in da ima poleg svojih pravic tudi dolžnosti."
Hvala za vaš odgovor, bralka Mateja
Tole pa je odgovor Janinega strokovnjaka, Ivana Platiša:
"Velik del svoje energije pogostokrat porabimo za obveznosti, ki jih je treba postoriti čez teden, za dom in odnose pa je ostane bolj malo. Tako se mnogokrat zgodi, da so naši otroci žal deležni 'ostankov' naklonjenosti in prijaznosti. Če vama z možem uspe najti čas za pogovor o tem, se bo posledično lažje skupaj dogovoriti o vzgoji in o poti, po kateri želita voditi vašega otroka. To pomeni, da kot starša zasledujeta zastavljene skupne vrednote in cilje vzgoje. Pri vzgoji mladostnika je neizogibno dejstvo učenje prek ponavljanja, pogovora ter da mu vztrajno sledimo, in sicer tako, da ga spodbujamo, preverjamo opravljeno delo, ga morda opravimo skupaj z njim, a ne namesto njega. Vztrajnost, doslednost, ponavljanje in predvsem enotnost med staršema v principih, morali, načelih in delovanju pripomorejo k temu, da bo sodelovanje med staršema lažje, otrok pa bo prejel enoten model pristopanja k obveznostim. Uvajanje pravil z logičnimi posledicami že od malega naprej pripomore k temu, da otrok doume, da posledica, ki njemu ni všeč, ni mišljena kot kazen, temveč je posledica neodgovornosti. Pri tem je treba biti pozoren na njegov čustven svet v ozadju, kajti če se mladostnik čuti sprejetega v celoti, mu bo tudi lažje postajati vse bolj odgovoren. Pri tem bi posebej omenil oblikovanje zdravega občutka za sram, ki vključuje občutek lastne vrednosti in odgovornosti, ob tem pa smo hkrati pozorni, da najstniku ne vsiljujemo občutkov krivde. Res je, da zna biti ta meja zelo tanka, toda če nam je kot staršem to jasno, potem bodo stvari stekle precej lažje, kajti če k temu dodamo še našo iskreno željo po dobrem stiku, pristnost in notranjo umirjenost, bo imel najstnik manj izbire za izmišljevanje in izgovarjanje. Kajti ko smo z njim v taki drži, je precej manj možnosti, da se vse skupaj zaplete v izgovore in prepir, saj mu je odnos z nami pomemben in ga noče izgubiti ali mu škodovati. To bo hkrati pomenilo, da se bomo dolgoročno z njim tudi več pogovarjali, kajti s pogovorom širimo njegovo zavedanje samega sebe, utrjujemo občutek za lastno vrednost, prek sprejemanja odgovornosti pa najstnik vidi, da je sposoben opravljati naloge in jih pripeljati do konca. Tako kakovostno posvečen čas bo otrok zelo spoštoval, tega nam verjetno sicer ne bo pokazal, a sadovi bodo vidni v tem, da bo mladostnik bolj umirjen in bo dosledneje sledil našim navodilom."
Zaupajte nam svojo težavo
- Če bi radi, da naši sodelavci pomagajo tudi vam, nam pošljite pismo po pošti na: AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana. E-naslov: info@revijajana.si
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"