Svetovne glasbene legende v filmu!

Na seznam filmov o glasbenih legendah smo uvrstili ...

(Ne)biografski filmi o življenju glasbenih legend

Amadeus

• Leto: 1984
• Režija: Miloš Forman

Nekateri filmi vas osupnejo, še preden se dobro začnejo – in Formanov Amadeus, veličastno nora poslastica za sedme umetnosti in vrhuncev klasične glasbe lačni um, je ena tistih, ki bi si jo s ploščka predvajali tolikokrat, da bi piksli na domačem televizorju prikazovali le še impresionistično sliko. Gre za malodane halucinogeno interpretacijo umetniškega in kulturnega dogajanja v poznem 18. stoletju na habsburškem Dunaju, takratni evropski glasbeni prestolnici.

Ponaša se z radodarnimi prikazi blišča galore — vse od vrtoglavih lasulj, razkošnih lestencev, kičastih oblačil in kipečih prsi do tragike in genija večne Mozartove glasbe. Zgodovinsko sicer netočen, a kljub temu v vseh drugih pogledih osupljiv film postavi v ospredje zgodbo o velikem mojstru Wolfgangu Amadeusu Mozartu in njegovem filmskem tekmecu skladatelju Antoniu Salieriju, ki ga iz ljubosumja in zavisti skuša sprva onemogočiti, kasneje pa se dogodki ob pisanju Mozartovega Rekvijema razpletejo povsem drugače. Amadeus velja za enega najboljših Formanovih filmov (Man on the Moon, The People vs. Larry Flynt, One Flew Over the Cuckoo's Nest, Hair), ki so ga kritiki ovenčali s 40 nagradami za različne filmske dosežke, med drugim tudi s štirimi baftami in osmimi oskarji (tudi za najboljši film). Priporočamo ogled režiserjeve različice iz leta 2002.

Ray

• Leto: 2004
• Režija: Taylor Hackford

Biografska drama prikazuje vzpone in padce Raya Charlesa, svetovno priznanega slepega ameriškega pevca džeza, bluza in soula, ki se je večino življenja spopadal z rasizmom, revščino, osebno stisko in občutki krivde za bratovo smrt ter posledično s heroinsko odvisnostjo. Njegovo zgodnje življenje je poleg boleče izgube mlajšega brata in slepote zaznamovala predvsem mati, ki si je goreče prizadevala za sinovo samostojnost. Mladi Charles se je našel v glasbi in izpopolnil v igranju klavirja. Zaslovel je s posebnim glasbenim slogom, v katerem je združil prvine raznolikih glasbenih zvrsti (gospel, kantri in džez) z orkestralno glasbo in postavil enega vidnejših mejnikov na svetovni glasbeni sceni. Ray Charles je pred smrtjo pogosto obiskoval snemalne lokacije in sodeloval pri nastajanju filma, ni pa dočakal njegove premiere leta 2004. Igralec Jamie Foxx je istega leta za upodobitev glasbene ikone, ki jo poznamo predvsem po večnih uspešnicah Hit the Road Jack, I Can't Stop Loving You in Unchain My Heart, prejel oskarja za najboljšo glavno moško vlogo.

Hoja po robu (Walk the Line)

• Leto: 2005
• Režija: James Mangold

Film spremlja del življenja in kariere legendarnega 'moža v črnem', ameriškega kantri pevca otožnega pogleda, Johnnyja Casha, ki ga je na filmskem platnu upodobil Joaquin Phoenix, za kar je prejel tudi oskarjevsko nominacijo. Hvaležni publiki znan po globokem glasu, značilnem uporniškem vedenju in brezplačnih koncertih po ameriških zaporih se je Cash v poznih petdesetih letih minulega stoletja ob zagonu glasbene poti začel predajati alkoholu in poživilom, da bi med številnimi nastopi ostal buden. Čeprav je (namerno) dajal vtis romantičnega odpadnika, zapornika in porednega fanta, v ječi nikoli ni prebil več kot eno noč. Ker gre za hollywoodski produkt, se film poleg glasbe osredotoča tudi na njegovo intimno razmerje s kantri pevko June Carter (odigrala jo je Reese Witherspoon in za vlogo prejela oskarja), drugo ženo, s katero je ostal poročen do smrti in domnevno avtorico besedila Casheve največje uspešnice Ring of Fire. Prava umetniška vrednost filma Walk the Line se kaže v izredno pristni igralski upodobitvi zvezdniškega para, v okviru katere sta se Phoenix in Witherspoonova dejansko prelevila v pevca in sama (prepričljivo) odpela vse glasbene vložke.

The Doors: Ko si čuden (When you're strange , 2009)

Leta 1991 je filmska platna glasbeno oplemenitil biografski film Oliverja Stona The Doors, ki so ga kritiki sprejeli s precej mešanimi občutki, ker naj ne bi korektno zajel razvpitega dogajanja, ki je obkrožalo tako skupino kot frontmana Jima Morrisona. Po drugi strani je film prav zaradi Kilmerjeve legendarne upodobitve pevca, ki je bila nedvomno 'osupljiva, skoraj patološko pravilna', med oboževalci pridobil kultni status, ki ga uživa še danes. Po 18 letih je režiser Tom DiCillo pripravil dokumentarec, ki naj bi bil pravo nasprotje Stonove interpretacije. Celo klaviaturist Ray Manzarek je med samo produkcijo zatrdil, da gre tokrat za resnično zgodbo o Doorsih. Dokumentarec med drugim vsebuje prvikrat javno predvajane odlomke iz Morrisonovega eksperimentalnega filma HWY: An American Pastoral (1969), ki ga je posnel v puščavi Mojave in Los Angelesu, ter razkrije identiteto osebe Mr. Mojo Risin – ime, ki se nenehno ponavlja v pesmi L.A. Woman in ki ga oboževalci skupine že dobro poznajo. DiCillov hommage je prežet z redkimi posnetki iz zaodrja, ponudi pa tudi vpogled v dogajanje na razvpitem koncertu v Miamiju, ko so Morrisona aretirali zaradi nespodobnega vedenja. Kot zanimivost naj omenimo, da je DiCillo po hudem negodovanju testne publike na krstni uprizoritvi filma v sklopu programa filmskega festivala Sundance januarja 2009, ko so slišali prvotno monotono različico samega režiserja, za bralca spremnega besedila najel igralca Johnnyja Deppa. When you're strange je obudil Jima Morrisona in ga kot gostitelja postavil v ospredje lastnih spominov.

Biografski dokumentarci

Marley

• Leto: 2012
• Režija: Kevin Macdonald

Dokumentarec o življenju, glasbi in zapuščini Boba Marleyja je na filmski trak verodostojno prenesel škotski režiser Kevin Macdonald, znan predvsem po odličnem biografskem filmu o ugandskem diktatorju Idiju Aminu Zadnji škotski kralj (The Last King of Scotland, 2006). Marleyjev vpliv na razvoj glasbe ter njegova vloga družbenega in političnega preroka zatiranih ljudi je edinstvena, Marley pa je film, ki prikazuje iskreno življenjsko zgodbo o glasbeniku, revolucionarju, legendi, predvsem pa o človeku vse od njegovih začetkov do vzpona med svetovne glasbene ikone. Posnet ob podpori in pričevanjih Marleyjeve družine, predvsem sina Ziggyja, hčerke Cedelle in žene Rite, film vključuje redke posnetke, še nikoli prej videne glasbene nastope in še neslišano glasbo ter intervjuje z ljudmi, ki so ga poznali najbolje. Razkriva tudi njegov odnos z odtujenim belopoltim očetom, ki je pustil močan pečat tako v njegovem zasebnem življenju kot tudi v glasbenem ustvarjanju.

Bob Dylan: Ne oziraj se nazaj (don't Look Back)

• Leto: 1967
• Režija: D. A. Pennebaker

Don't Look Back dokumentira dogajanje na koncertni turneji Boba Dylana v Veliki Britaniji leta 1965. Poleg znanih obrazov (Joan Baez, nekdanja Dylanova partnerica, in Alan Price iz skupine The Animals) v filmu vidimo številne zanimive odlomke, ki mladega Dylana prikazujejo kot samozavestnega, celo arogantnega in izzivalnega, hkrati pa izjemno karizmatičnega in očarljivega glasbenika. Dokumentarec pripoveduje zgodbo o slavi in kako ta negativno vpliva na umetnost, pa o medijih in o tem, kako novinarji po svoje intrepretirajo, okarakterizirajo in popredalčkajo umetnika na raven, ko ni več podoben samemu sebi. Kritiki so film že ob izidu lepo sprejeli, v letošnji anketi britanske revije Sight and Sound pa so ga celo uvrstili med najboljših deset glasbenih dokumentarcev vseh časov.

Pa prijeten ogled ;)

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec