Na koncu ljubljanske Tivolske promenade stoji Švicarija.
Mogočna hiša, zgrajena davnega leta 1909 v švicarskem slogu, v kateri so se zbirali in domovali umetniki, v gostišče in hotel so zahajali slovenski boemi. Ivan Cankar jo je v enem od svojih pisem zaročenki Löfflerjevi poimenoval kar 'pribežališče grešnikov'. Pozneje je hiša postala dom ruskih pribežnikov, med njimi je tam podstrešno sobico dobila ena najbolj znanih umetnic, igralka z umetniškim imenom Marija Nablocka, ki je vrsto let blestela v Drami. Da, Švicarija piše zgodbe, takšne in drugačne, precej tudi žalostnih. A zadnji dve leti sveže. S popolno prenovo je dobila nove kulture in družabne vsebine, njeno transformacijo pa je v objektiv v dokumentarnem filmu ujel režiser Amir Muratović.
»Rada se spominjam časov, ko sem kot otrok živela v Švicariji. Ves Tivoli je bil naše igrišče. Odselili smo se, ko sem imela šest let. Ko sta bila starša v službi, me je čuval starejši brat, pa tudi sicer je bil vedno nekdo v hiši, kot ena velika družina smo bili. Ko se je kje kaj peklo, smo šli vsi otroci v tisto stanovanje,« se spominja Florjana Kastelic, nekdanja stanovalka Švicarije, ki se jo je prijelo tudi ime golobnjak ali ščurkov grad. »Še danes se bojim sama hoditi po temnih ulicah. Ta strah iz otroštva se je name naselil zaradi Švicarije, in se v resnici nisem pretirano ukvarjala z njim, ampak je še prisoten,« pove Florjana, ki je že od malih nog verjela, da bo v tej hiši nekoč dom za kiparje, umetnike. Saj je v njihovi družbi tudi odraščala. Očitno je imela prav.
Umetniki na prostor čustveno navezani
Visoki prostori z velikimi okni v pritličju so bili pozimi hladni in zato neprimerni za stanovanja. Bili pa so primerni za kiparske ateljeje in med prvimi se je tu že med drugo svetovno vojno naselil avtor Prešernovega spomenika Ivan Zajec. Sledili so mu kolegi Zdenko Kalin, Karel Putrih, Alojz Kogovšek in Anton Sigulin, malo pozneje Stojan Batič, Janez Lenassi in Ivan Štrekelj. Kar nekaj njihovih del stoji ob sprehajalnih poteh v Tivoliju: Kalinov Pastirček, Batičev Balet pod Tivolskim gradom, Kogovškov Rudar in Štrekljev Spomenik talcem blizu vrtnarije.
»Otroci iz Švicarije smo bili suhi kot gliste,« pravi, »zato smo bili kiparjem pogosto za model,« pojasnjuje akademski kipar Boris Prokofjev, ki je pozneje v Švicariji dobil svoj atelje. Tivoli in Švicarija sta bila s svojo posebno energijo za marsikoga vir ustvarjalnega navdiha, med drugim tudi za umetnico Dragico Čadež, ki je skoraj štiri desetletja z motorno žago oblikovala skulpture, jih žgala z varilcem, pod širokim napuščem sušila les … z odhodom iz Švicarije pa se je odpovedala velikim formatom in se posvetila keramiki. »Za delo z lesom je bil tukaj najlepši možen prostor.
Zraven si imel gozd, odlagal hlode, delal si lahko zunaj … zame sta obnova in posledično izselitev pomenili veliko spremembo v življenju, saj sredi mesta, kjer sem zdaj, ne moreš delati z motorno žago. Razmišljanje sem morala spremeniti, poiskati nov koncept ustvarjanja. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem lahko vstopila v nove prostore. Mojega ateljeja namreč ni več, tisti stekleni del, kjer je bil, so podrli. Tudi sadna drevesa so odstranili. Je lepo, ne rečem, da ni, ampak prostor nima več te energije, ki jo je imel, in bo potreboval še nekaj časa, da na novo zaživi,« ne skriva razočaranja Čadeževa, ki ni edina od umetnikov, ki se jih je izselitev precej čustveno dotaknila. A drugače žal ni šlo.
S prenovo ohranili bistvene prvine
»Po odločitvi lastnika, da v hiši uredi umetniške ateljeje in dvorano, je bilo hišo treba temeljito obnoviti, saj ni bila v stanju, ki bi ji omogočal varno bivanje. Prenovili smo elektriko, napeljave, da ne bi prišlo do kakšnega požara, ko smo enkrat začeli, pa smo ugotovili, da so potrebni večji posegi. Tudi meni je bilo težko, sploh ko sem poslušala vsa ta njihova pričevanja. Pustiti zidove takšne, kot so, in jih ne sanirati, res ni šlo, smo se pa z restavratorji zelo trudili ohraniti bistvene prvine, to so vsa okna, vrata, stopnišče, ateljeji pa so bili prezidani in so zato neprepoznavni.
Hotel se je spremenil v socialna stanovanja, ljudje so jih nato preuredili po svoje, to je bilo po osem plasti na zidovih, pa tudi prostori so bili zelo majhni, za potrebe ateljejev pa smo potrebovali čim večje in svetle prostore,« pojasni arhitektka Maruša Zorec, ki se je prenove lotila s prefinjenim občutkom. Tako so dobro ohranili tudi stropne poslikave, les v kavarniški dvorani pa je ostal skoraj nedotaknjen.
V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Scenarist in režiser dokumentarnega filma Švicarija. Amir Muratović je sestavil zgodbo transformacije hiše, bil vpet med stare zgodbe in bolečine ljudi, ki so, čeprav so morda šli na bolje, če pomislimo, so bila še pred nekaj leti tu skupna stranišča, ob izselitvi čutili veliko razočaranje. A na drugi strani v ateljejih nastajajo nove umetnine. Svoje prostore so v Ustvarjalnem centru Švicarija zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela.
Senzorialno podoživetje življenja v hiši
»Upam, da se v filmu občuti preplet žalosti ob odhodu in hkrati lepih zgodb kljub težkim razmeram, v katerih so nekateri živeli in ustvarjali. Hišo sem spoznal že leta 1991 prek diplomskega dela, nekateri posnetki v filmu so od takrat, nekaj je arhivskih, tudi med prenovo sem večkrat prišel sem. Filma mi ni bilo težko delati, saj sem imel stik z umetniki že prej, nekatere pa sem spoznal čisto po naključju. V filmu se velikokrat zgodi, da te ena zgodba pripelje do druge,« komentira Muratović. Prehodi v filmu so jasno vidni, saj nove prostore objema belina zidov, medtem ko so bili včasih ateljeji barviti in predvsem bolj polni vsega.
»Morda je vse skupaj videti res malce sterilno, mi smo začeli snemati namreč leto dni po obnovi, ko je bilo še vse sveže, a mislim, da bo hiša z leti dobila nazaj svojo patino.« Vsekakor jo počasi dobiva že zdaj, z delovanjem umetnikov in kulturnimi dogodki, ki v njej že potekajo. Naj omenimo Barbaro Pio Jenič, ustanoviteljico gledališča Senzorium, ki je kulturno dediščino hotela Tivoli povezala s senzorialnim gledališkim jezikom in obiskovalce popeljala skozi avtorsko uprizorjene utrinke iz njegove zgodovine. »Za izhodišče sem uporabila diplomsko delo Andraža Boštjančiča Identiteta neke hiše, ki je v Švicariji živel kot otrok. Ta hiša je dejansko imela precej različnih identitet, tako da sem imela na voljo veliko zgodb, izbrala pa sem tiste, ki so obiskovalce z zavezanimi očmi peljali v izkušnjo, prek katere so podoživeli tisti čas. Recimo pranje z ribežni v kleti,« sklene Jeničeva.
Besedilo: Katja Štingl // Fotografije: Amir Muratović, Rado Likon, Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
