Spomnimo se je z malih zaslonov kot voditeljico informativne oddaje 24ur. Tamara Vonta je novinarka in nekdanja poslanka v državnem zboru, zdaj pa se aktivno ukvarja z izobraževanjem otrok v romskih skupnostih. S Tamaro, ki je že vse od začetka poklicne poti aktivna na področju človekovih pravic, smo tokrat poklepetali o doživetjih njenega poletja ter o naravi dela, ki te le s težavo pusti ravnodušnega.
Čeprav poletje šteje svoje zadnje izdihe, si tople dni še vedno radi podaljšamo s pripovedovanjem prigod preteklih mesecev. In podobno smo pogovor začeli tudi s Tamaro, ki nam je zaupala, da si je po delovnem začetku le vzela nekaj dni za uživanje. "Letos sem bila manj na dopustu, predvsem zato, ker sem bila veliko v službi. Delam namreč z romskimi otroki, s katerimi izvajamo različne dejavnosti, utrjevanje znanja, delavnice ... tako je minil moj julij. Avgusta pa sva se s partnerjem odpravila na 'hajking' po Irski. Prehodila sva pot po polotoku Dingel in bilo je super," nam je povedala Tamara in dodala, da si je nekaj dni za raziskovanje novih kotičkov vzela tudi v juliju, ko sta s partnerjem obiskala Helsinke in Talin.
"Rada imam dežele, ki so kakorkoli povezane z Atlantskim oceanom. Tam se vedno dobro počutim. Irsko sva si sicer želela obiskati že dlje časa, ampak nisva želela obiskati zgolj mest, temveč jo doživeti od blizu. To nama je tudi uspelo, ko sva jo del tudi prehodila. Vedno sem si želela tega," nam je še povedala Tamara, ki tudi doma prosti čas rada posveča hoji.
"Živim na hribčku, tako da moram hoditi že zaradi tega. (smeh) Dnevno se sprehajam tudi zaradi psičke, sicer pa nisem velik ljubitelj visokih gora. Sem bolj za hribe. Takšna hoja mi je še posebej pri srcu, odkar sem bila lani na El Caminu. Zato si tudi zdaj želim spoznavati dežele na tak način," še pravi. Sicer pa smo zdaj že dodobra vkorakali v september, ki je, kot pravi, mesec novih začetkov.
"September se mi zdi že od nekdaj kot neki začetek novega leta. Skoraj bolj kot januar. Vse se vrne na stare tirnice in zdi se mi, da imam več idej, več energije za nove projekte. Tudi zdaj imam že nekaj načrtov, povezanih z zdajšnjim delom, razmišljam tudi o socialnem podjetju, oktobra pa med drugim začnem predavati na višji strokovni šoli," je o svojih načrtih spregovorila Tamara, ki se sicer na zdajšnjem delovnem mestu odlično počuti.
"Moram reči, da sem se v vsakem delu dobro počutila. No, razen v politiki, kjer se nisem počutila tako zelo dobro in kjer sem preživela le kratek čas. Najdem se tako v prejšnjem delu, ki sem ga delala 20 let, kot tudi v zdajšnjem. Mislim pa tudi, da drug drugega ne izključujeta, ker so stvari, ki jih ves čas živim. Vedno sem sledila tistemu, kar mislim, da je prav, ne glede na to, ali mi je zaradi tega na kakršenkoli način padla priljubljenost med ljudmi. Moj moto je, da ne moreš dobro opravljati določenega dela, če vanj ne vključuješ strasti. Strast je tista, ki daje nadpovprečne rezultate. Tako je od vedno. Po poklicu in prepričanju sem še vedno novinarka, ampak pri nas je tako, da ko sem enkrat stopila v politiko, sem izgubila svoj poklic. Ostala sem brez svojega poklica in težko je karkoli početi, ne da bi ti ljudje kaj očitali. Na prvem mestu je vedno pristranskost, ko pa se enkrat preizkusiš v takšni vlogi, je teh očitkov veliko. Po svoji presoji sem svoj poklic malce pustila in se lotila stvari na novo," pojasnjuje Tamara, ki zdaj dni preživlja v večnamenskem centru v romskem naselju.
"Moje delo je zelo specifično in delo v takšnih razmerah je precej drugačno od tistega, kar smo vajeni. Moj delavnik je izredno nepredvidljiv in ni omejen zgolj na delo z otroki, ampak na vse, kar se v romskem naselju dogaja. Tako sem tudi psiholog, svetovalni delavec, učitelj, uslužbenec na zavodu in tisti, ki bere zdravniške izvide ... enostavno počneš vse. Poleg tega se moj delavnik razlikuje tudi od tega, ali so počitnice ali šola. Ko je šola, so otroci navajeni, da pridejo najprej k nam, kjer naredimo domače naloge, imamo različne delavnice in individualne učne ure. Skratka, počnemo ogromno stvari," je povedala Tamara, katero zgodbe, ki jim je vsak dan priča, še vedno pretresejo.
"Ti otroci so priča stvarem, ki jim kot otroci ne bi smeli biti. Deležni so vsega, kar se dogaja, in to v polni meri. Po drugi strani pa so otroci zelo odprti, aktivni, radi se objemajo, se zelo čustveni, neposredni ... veliko dobiš od njih," je povedala Tamara in dodala, da je pri vsem delu najbolj ponosna takrat, ko jim iz šole sporočijo, da je napredek viden. "Vesela sem, ko dobim informacije, da se je odnos otrok do šole spremenil. Nekateri otroci zelo napredujejo. Moramo pa vedeti, da ne smeš imeti previsokih ciljev, saj te lahko to dotolče. Opaziti moraš majhne stvari," je še dodala.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije osebni arhiv
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
