Vsake toliko se srečujem s fenomenom anonimnega komentatorja. Saj veste, to so tisti, ki pod psevdonimom 'veliki jazbec' dajejo svoje velecenjeno mnenje pod vsak prispevek, ki ga splet premore. In potem se prepirajo s tistimi, ki ne delijo njihove veleumne kritike, ki je konstruktivna toliko kot moja ocena glasbenih sposobnosti Mance Špik, potem ko sem dve leti v pevskem zboru lahko odpirala usta. Štekate?
Hočem povedati, da se mi v svetu, kjer vlada kriza, in naj bi se vsi po malo borili za svoj obstoj, ob teh komentarjih vseeno zazdi, da imamo ljudje mnogo premnogo prostega časa ter predvsem, da je svoboda govora zadeva, ki bi jo morali dodeljevati glede na specifične psihofizične sposobnosti. Ker nismo vsi za vse. Eni nismo za prevale, drugi pa ne za to, da bi izražali svoje mnenje, ki je grajeno predvsem na tem, da morajo biti proti vsemu. Ker so lahko in ker je to edino mesto, kjer si dovolijo biti glasni. Krasna logika.
A očitno smo iz tega, da se ukvarjamo z rožami, ograjami in ženami sosedov, prišli do tega, da se ukvarjamo z vsem. In to iz varnega zavetja svojega doma, kjer nas nihče ne bo pričakal z bejzbolsko palico, zato ker smo ga užalili z besedami, po izreku katerih bi si usta morali oprati z milom (in kislino).
Meni je namreč res smešno, ko se nekateri ljudje počutijo vpoklicanega, da komentirajo in žalijo delo drugih. Ni fajn oddaja, beden voditelj, neumne branjevke. Moj nasvet: dokler niste vprašani, bodite tiho. Pa še takrat povejte svoje mnenje v skladu z lastnimi dosežki in na nivoju. Vsak človek, ki dela za svoj težko prisluženi denar, je vreden vsakega spoštovanja. Ne glede na to, ali vam je produkt njegovega dela všeč ali ne. Dajmo se truditi sami biti boljši na svojem področju in manj pametni na področjih drugih. Bo lepše, verjemite. Če pa ne bo ... me okrcajte na forumu.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
