Četudi živimo v letu 2016, se ob občasnih pogovorih zazdi, da smo se zagozdili v jami in nemo opazujemo mamuta, ki zdolgočaseno gloda travo. Ali karkoli so že jedli mamuti. Vem, da bom s tem pisanjem tvegala, da me ožigosajo za feministko, ki pred parlamentom zažiga modrce vseh žensk Slovenije in se ne brije pod pazduho, odkar je stopila v puberteto, ampak dejstvo je, da je razlika med spoloma še zmeraj ogromna. Pa pustimo službe, plače in politiko.
Že samo v odnosu ena na ena pride do trenj. Imam recimo prijatelja, ki zelo rad pove, ko s kakšno punco preživi nekaj strastnih uric. In nikoli ne gre za isto žensko, temveč počasi že za cel ljubljanski grad žena. Podrobno mi poroča o svojih avanturah, o bolj ali manj posrečeno izbranih, in občasno me celo prešine, da bi več podrobnosti o njih imela samo, če bi mi še predložil njihove ginekološke kartoteke. In saj je prav, sva prijatelja, naj pove. A zalomi se v trenutku, ko bi morda tudi sama z njim delila kakšno lastno zgodbico. Ker tu pa je meja, ne nazadnje sem ženska, ki se s svojimi seksualnimi podvigi ne sme 'hvaliti'. Ker se (prosim, preberite to samo z enim očesom) za žensko ne spodobi. Leta 2016. Najraje bi ob takih stavkih kar zdrgnila tla z eno in njegova usta z drugo roko. Ali pa tla z njegovimi usti. Se še odločam.
Torej, za zapisnik, svojo vagino lahko prodajam na Bolhi in sem naokoli bolj kot Werner v svojih najbolj popularnih časih, a moram o tem molčati. Ker sem ženska, ki v svoje sobane, po standardih družbe, spusti samo tistega enega. Ki pa je seveda obdelal večino polnoletnih žensk in o tem obvestil svoje prijatelje, družino, naključne mimoidoče in medije.
Živela enakopravnost!
Ideja: Moški se lahko hvalijo s številom ljubic, ženske pa moramo molčati, ker se o tem govoriti za nas ne spodobi.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču