Eni ljudje so večne žrtve. Za vsak svoj neuspeh krivijo druge, se žalostno vlečejo skozi življenje in kar v torbici nosijo belo zastavo. Ne nazadnje nikoli ne veš, kdaj te bo spet nekdo nategnil (tako da ne bo pasalo) in bo čas za predajo.
Saj poznate tak primerek, mogoče celo živi z vami. Tak, ki je menjal že deset služb, okolje in prijatelje, a se mu vedno znova zalomi na taistih točkah. In revež kar ne ugotovi, da je edino stičišče vsega hudega – on sam. In po vsakem neuspehu tarna, kaže s prstom na druge in piše zajedljive statuse na Facebooku.
On je Cankarjeva Francka, ki teče za vozom in ga nikoli ne ujame. Ne, ker bi sam bil prepočasen, ampak ker je avtomehanik tega voza preveč naoljil kolesa, ker mu je žena za kosilo naredila samo lahko solatko, ker sta Merkur in Venera na napačni tirnici in ker pande ne letijo. Ni krivo to, da je sam pol leta samo poležaval, glodal čips in pustil, da je telo pozabilo, kaj je to premikanje. A-a. Najbolj zabavno pa je, ko se takšni ljudje zberejo na kupu, tekmujejo, kdo izmed njih bolj trpi, in debatirajo o kruti zaroti, ki jo je ta svet skoval proti njim. Seveda. Vsi smo proti njim in edino naše poslanstvo je to, da jim otežujemo življenje.
Kar vidim Angelo Merkel, kako v svoji zlati kopalnici češe svoje peščene lase in razmišlja, kako bi jo zagodla Janezu iz Postojne, potem pa hitro v svoj mojstrski načrt vključi še samega papeža. Kakopak. Mogoče pa je po vseh menjavah služb, prijateljev in okolja treba menjati samo eno, in to je lasten odnos do življenja. No, pa profilno fotko na Facebooku.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
