Tanja Skaza: Preboj se najprej zgodi v glavi

In da bi bilo res vsakemu kristalno jasno, s čim se podjetje ukvarja, se že na vhodu bohotita dva ogromna šopka iz divje rdečih plastičnih kozarcev, prostor pa dodatno osvetljuje svetlobna stena, kjer vlogo luči igrajo pisani plastični kozarčki. la v podjetje, sem si kot osnovno poslanstvo zastavila, da želim vsem pokazati, da je plastika eden najboljših materialov, s katerim se lahko spremeni okolje,« zavzeto razlaga Tanja Skaza, ki zelo dobro pozna vse predsodke, ki jih ljudje, predvsem zaradi obremenjevanja okolja, gojimo do plastike.

»Že uporabljeno plastiko lahko zmeljemo in iz tega ustvarimo nov produkt, kar omogoča redkokateri material. Vso plastiko, ki danes onesnažuje okolje, lahko predelamo v nove, uporabne produkte. Preden sem začela delati v našem podjetju, sem bila zaposlena v zlatarstvu, opravka sem imela z luksuznim materialom in danes želim dokazati, da se tudi iz plastike da narediti luksuzen izdelek.«

Učenje na napakah

Skoraj 40 let je od takrat, ko sta zakonca Franc in Martina Skaza v svojo garažo postavila dva stroja za brizganje plastike.

Podjetje je rastlo in se razvijalo do leta 2008, ko je zašlo v krizo, ki pa se je izkazala za odlično odskočno desko. Tako so lani ustvarili za 31 milijonov evrov prihodkov, delo dajejo več kot 300 ljudem, 97 odstotkov proizvedenega izvozijo. Veliki preobrat se seveda ni zgodil čez noč.

»Ko sem se odločila, da grem iz zlatarne v naše podjetje, sem sklenila, da ga vzamem v dobrem in slabem,« razlaga Tanja Skaza.

»S partnerjem sva se zavedala, da sva prevzela vso odgovornost tako za uspehe kot za neuspehe. Zazrli smo se v dotedanje poslovanje in ugotovili, da našega potrošnika sploh nismo poznali, da nismo poznali njegovih želja, ampak smo samo čakali, kaj nam bo dal za delat. Spoznali smo, da imamo samo dve možnosti: ali še naprej životarimo ali pa razvijemo lastno blagovno znamko. Takrat je to tudi pomenilo, da je bilo treba nekaj ljudi odpustiti. V dveh letih, ko smo razvijali svoji blagovni znamki, ni bilo lahko, saj je bilo treba kar nekaj kadra prevzgojiti. Do takrat so bili vsi fokusirani na proizvodnjo in proizvodne procese, potem pa smo jih opremili z novimi znanji, novimi orodji, kar je od njih zahtevalo tudi prestrukturiranje in reorganiziranje tudi v glavi.«

Zelo pomemben proces, ki so ga izpeljali, je bila tudi optimizacija proizvodnje. Pri tem se niso omejili le na stroškovno učinkovitost, ampak so ugotavljali, kako dobro zaposleni poznajo cilje svojega dela.

»Zelo hitro smo ugotovili, da delavci tega ne vedo, da delajo zato, da se dela, in ne z jasnim ciljem, ki bi osmislil njihovo delo. Do danes smo ta miselni proces obrnili na glavo: zdaj nas zanima, kdo je naš kupec, komu je izdelek namenjen in kaj bo z njim počel.«

»Ko se je začela recesija, so vsi zmanjševali izobraževanje, mi pa smo takrat največ vlagali prav vanj. Zavedamo se, da če ljudi ne izobražuješ, od njih ne moreš pričakovati napredka in razvoja. Zaposlene, ki so pri sebi ugotovili, da so pripravljeni na spremembe, smo poslali na izobraževanje po njihovi izbiri. Ko smo že v prvem letu zaznali pozitivne učinke izboljšav, ki so bile posledica izobraževanj, smo vedeli, da smo na pravi poti.«

Kot primer navede tehnologe, ki so ji predlagali, da bi delovali po principu vitke organizacije (vitko poslovanje predvideva neprestano spremljanje in optimiziranje poslovnih procesov, da se z manj stroški doseže večja učinkovitost, op. a.).

»Iskreno povedano, takrat sploh nisem vedela, kaj to pomeni. Njihov predlog je bil gotovo nekaj najlepšega, kar lahko delodajalec dobi iz proizvodnje. Rekla sem si 'super, oni že vedo, kaj je prav'.«

Izobraževanje je v podjetju Skaza še danes izjemno pomembno. V tem trenutku se dodatno izobražuje več kot polovica zaposlenih.

»Spremembe, ki jih uvajamo v podjetje, morajo zaposleni sprejeti, z njimi tudi živeti. Za to pa so potrebni znanje, čas in pravi vodja.«

Znanje pa Tanja Skaza prenaša tudi zunaj okvirjev podjetja. Je mentorica štirim mladim: »Najlepše mi je, da se ob njih tudi sama učim. Mladi imajo znanja, ki jih v tem trenutku v svetu digitalizacije najbolj potrebujemo, od mene pa dobijo izkušnje. Zakaj bi morali odkrivati toplo vodo in delati iste napake, kot sem jih delala jaz, če jim lahko pomagam, da se jim izognejo?«

Želi si tudi, da bi mladi odhajali v tujino le po izkušnje, življenje pa ustvarili doma. Svetuje jim, naj poiščejo podjetja z jasno, dobro strategijo, naj bodo borbeni in vztrajni, naj se poberejo vsakič, ko padejo, naj navdušujejo ljudi in ohranijo pogum. »Meni marsikdo reče, da rada sanjam, sama pa si rečem, še dobro, da je tako, saj s sanjami povzdigujem svoje cilje in postavljam cilje naših zaposlenih na višji nivo.«

Zaposleni so steber podjetja

Ko jo vprašam, ali drži, da pozna imena vseh zaposlenih, me resno pogleda in prikima: »Vseh. Pa tudi njihovih otrok. Za vsakega zaposlenega želim vedeti, ali ima družino, koliko mu družina pomeni, ali prihaja srečen od doma in ali odhaja srečen iz službe domov. Ta sreča potem kroži tudi med drugimi zaposlenimi.«

Morda prav zato, ker se zaveda, kako pomemben delež k uspehu podjetja prispevajo delavci, v trenutku poudari, da je od vseh nagrad ob najboljšem možnem času prišla nagrada za najboljšega zaposlovalca leta zlata nit.

»Ko dobiš takšno priznanje, začne še tistih nekaj nejevernih verjeti, da res delamo spremembe na bolje.«

Spominja se, koliko začudenja je sprožila med delavci, ko je v proizvodne prostore postavila prvo rožo in na stene nanesla barve, ko so na oglasni deski začeli objavljati rojstnodnevna voščila.

»Proizvodna hala je njihovo bivalno okolje, v katerem preživijo osem ur, in želim, da se v njem počutijo prijetno.«

Veliko pozornost namenjajo tudi starostni strukturi zaposlenih. Kot cilj so si zastavili, da mora biti povprečna starost v podjetju 32 let.

»Mladi so polni idej, poznajo najnovejše svetovne trende, z njimi pride v podjetje nov, svež veter. Njim ob bok postavimo starejše, da so jim mentorji in jih usmerjajo, da upoštevajo procese, saj brez sistema v velikem podjetju ne gre.«

»Vedno pravim, da danes zmagujejo voditelji, ki imajo močno čustveno inteligenco,« pravi, ko beseda nanese na vodenje podjetja.

»Poleg tega mora biti dober vodja borben, pogumen, vztrajen, svoje delo mora opravljati strastno. Ko iščemo nove vodje, dajemo velik poudarek strokovnosti, prepriča pa nas nekdo, ki je pripravljen najprej pri sebi uvesti spremembo. Ne vem, ali je to dobro ali slabo, ampak v našem družinskem podjetju nimamo zaposlenega niti enega sorodnika.«

Birokracija nas duši

Poslovno okolje v Sloveniji podjetnikom ni najbolj naklonjeno, saj sta naša politika in gospodarstvo skregana, je prepričana Skaza.

»Slovenija bi lahko bila najlepša gazela, smo majhna, mlada, agilna država. Ampak državna birokracija nas zelo, zelo duši. Če želimo na primer nagraditi sodelavca, ker je odlično izpeljal neki projekt, bo ta nagrada za uspeš-nost tako obremenila njegovo davčno osnovo, da se mu bo to poznalo pri plačilu vrtca in vseh preostalih stroških in bo na koncu celo prikrajšan, namesto nagrajen.«

»Politikov je preveč, ne znajo sprejeti odgovornosti in jo prelagajo na druge,« zelo jasno pokaže na vir težav. »V podjetju to ni možno. Treba se je odločiti in sprejeti vso odgovornost, pa če je odločitev dobra ali slaba. Če naredimo napako, jo popravimo, se iz nje kaj naučimo in iste ne ponovimo nikoli več. Zato mislim, da bi moral vsak, ki zasede položaj ministra, prej vsaj eno leto delati v gospodarstvu, da bi razumel zakonitosti in potrebe tega okolja.«

Istočasno pa tudi državljani ne stojimo za svojimi odločitvami, obrne ogledalo še v drugo smer. Politike, ki smo jih izbrali na volitvah, zelo hitro nehamo podpirati in začnemo o njih dvomiti. »Pa še nekaj je naša težava: zelo radi imamo všečne politike. Zame je še vedno dober kapitan tisti, ki ima jasno vizijo, jasno strategijo, ki ima sistem in jasne cilje, je konsistenten pri doseganju rezultatov. Všeč mi je vodja, ki ni všečen, ampak sprejema odločitve in odgovornosti.«

Ženske so vztrajne, moški fokusirani

Industrija plastike je izrazito moška, znotraj branže je na vodilnih položaj le okoli tri odstotke žensk. Predsodki do njih so zato skoraj neizogibni.

»Ko se v takem okolju pojavi ženska, jo najprej pogledajo, kakšna je, kako je oblečena. Šele ko spregovorimo, rečejo, 'o, ta pa tudi nekaj zna', medtem ko se o moškem na istem položaju sploh ne dvomi, da je strokovnjak. Ženska se mora dokazovati vizualno in strokovno, v to mora vložiti trikrat več energije kot moški, ki se tam samo pojavi.«

Vendar pa Tanja Skaza zaznava pri ženskah vrsto vrlin, nepogrešljivih pri sodobnih voditeljih.

»Ženske so zelo vztrajne, zlepa se ne vdajo. Ko se odločijo, da bodo nekaj izpeljale, spodbujajo tudi druge, da pridejo skupaj do cilja. Seveda pa tudi moški ne smejo manjkati, saj imajo zelo dober fokus, manjka pa jim čustvena inteligenca, ki je imamo ženske več in je v današnjem svetu zelo pomembna.«

Morda se je prav zaradi čustvene inteligence Skaza odločila, da podpira tudi lokalno okolje. Večkrat letno podjetje izvede akcije, v katerih podprejo pomoči potrebne družine, razna društva, predvsem pa otroke. Tanji se obraz zmehča, ko govori o otrocih. Žalosti jo, ker ve, da vsem ne more pomagati, pravi in želi si, da bi se čim več podjetij zavedalo, da so ljudje, predvsem otroci, ki res potrebujejo pomoč. Na začetku oktobra je njeno podjetje organiziralo dobrodelni tek, imenovan Otrok otroku.

»Zdi se mi prav, da med otroki spodbujamo solidarnost in jim omogočimo, da pomagajo vrstnikom, ki pomoč potrebujejo. Otrok ne more vplivati na to, v kakšno družino se rodi, od okolja pa je odvisno, kako bo otroka, ki čuti pomanjkanje, sprejelo. Vsak otrok bi moral dobiti priložnost, da se dokaže in pokaže, česa vse je zmožen.«

Ne skriva zadovoljstva, da se je na tek, katerega pravilo je, da otroci tečejo v parih in si medsebojno pomagajo, prijavilo več kot 300 otrok. Na koncu se je na progo podalo kar 420 otrok, prišli so iz vse Slovenije, kar je bilo veliko in prijetno presenečenje. »Podjetje Skaza je prispevalo 3.000 evrov v dobrodelne namene in še dodatnih 10 evrov za vsak par otrok, ki je pritekel do cilja. Skupna donacija je tako znašala 5.100 evrov.«

Svojima otrokoma bo pustila, da hodita po poti, ki si jo bosta sama izbrala, je trdno odločena, podprla ju bo pri vsaki odločitvi, za katero bosta presodila, da predstavlja njuno poslanstvo. »Edino, kar si želim, je, da bi vsaj del študija opravila v tujini, da bosta dobila drugačen pogled in začutila razliko ter se z novimi spoznanji vrnila v domovino.«

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografije: Osebni arhiv

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del