Tanja Veber: Pogrešam medsebojno spoštovanje

Tanja Veber: Pogrešam medsebojno spoštovanje (foto: Dejan Bulut) Dejan Bulut
Vir: Jana
14. 8. 2016

Tanjo Veber, ki je letos prejela naziv naj prostovoljka leta 2015, sem spoznala v okviru projekta Živa knjižnica v Mariboru. Navdušila me je njena predanost prostovoljstvu, zato sem bila ganjena, ko je prejela ta naziv.

Prisluhniti potrebam drugega

Za Tanjo je naziv naj prostovoljka leta 2015 potrditev njenega dela, čeprav ji največ pomeni, da so z njenim delom zadovoljni ljudje, s katerimi dela. Študentka socialne pedagogike si želi pridobiti čim več izkušenj na področju mladinskega dela in prostovoljstvo ji to omogoča. »O delu z ljudmi se ne moreš učiti le iz priročnikov, temveč je treba imeti izkušnje,« pravi 27-letna prostovoljka.

Čeprav je zelo sočutna, se je naučila postaviti mejo pri prostovoljskem delu. »Ne čutim več potrebe, da moram sama rešiti svet. Vem, kdaj je čas za odnose in kdaj za delo. Na mlade, s katerimi sodelujem, se odzivam zelo čustveno in znam prisluhniti njihovim potrebam.«

S prostovoljstvom se je začela ukvarjati v srednji šoli, ko je v okviru obveznih izbirnih vsebin spremljala mlajše dijake na tabore. Takrat se je prvič srečala z vodenjem mlajših skupin in z organiziranjem prostočasnih dejavnosti. Pozneje je bila prostovoljka v Domu Antona Skale v Mariboru in na podlagi teh izkušenj se je odločila za študij socialne pedagogike v Ljubljani.

Iskrenost do sebe

Med študijem je opravljala prakso v vzgojnem zavodu v Logatcu. »Takrat sem bila zelo neizkušena, vendar sem se veliko naučila. V 4. letniku sem šla na študijsko izmenjavo v Španijo in po tem sem bila nekoliko izgubljena. Nisem vedela, ali želim končati študij in kaj bi rada delala. Ob koncu poletja sem odkrila, da moram opraviti enomesečno študijsko prak-so, zato sem se pridružila Društvu Center za pomoč mladim v Mariboru in začela delati na Doživljajskem igrišču v Betnavskem gozdu, kjer sem bila prostovoljka dve leti.«

Na Doživljajskem igrišču so v ospredju otroci in njihova igra. Na voljo imajo med drugim ognjišče in kotiček, kjer gradijo hiške. »Namen je, da otrok sam odkrije, kaj ga zanima. Igrišče obiskuje veliko otrok iz socialno ogroženih družin in otroci migrantov, ki se skozi igro naučijo sodelovanja. Če skupaj gradiš hiško, namreč ni pomembno, ali znaš pravilno govoriti slovensko, ampak je pomembno skupno ustvarjanje,« pravi Tanja, ki trenutno izvaja mladinske delavnice na srednjih šolah in treninge socialnih veščin. S srcem pa je predana projektu Živa knjižnica v Mariboru, ki poteka pod okriljem Mladinskega kulturnega centra Maribor.

Izkušena prostovoljka pravi, da je pri prostovoljstvu ključnega pomena delovna odgovornost. »Pomembno je, da svoje delo dobro opraviš, čeprav zanj ne dobiš plačila. Predvsem pa moraš biti iskren do sebe in poiskati tisto obliko prostovoljskega dela, kjer najdeš delček sebe.« Tistim, ki razmišljajo o prostovoljstvu, priporoča, da se vključijo v mladinsko delo, kjer imajo zagotovljenega dobrega mentorja. »Mladinsko delo dopušča napake in raziskovanje,« pojasnjuje Tanja.

Spoštovati rast drugega človeka

Prostovoljstvo je okrepilo njene delovne navade in jo navdalo s pogumom, saj zdaj brez težav pokliče kakšno pomembno podjetje za donacijo. »Usvojila sem znanje s področja projektnega dela in okrepila samozavest. Veliko sem se naučila in odkrila sem, kaj želim v življenju početi. Zanima me mladinsko delo in upam, da dobim jeseni službo na tem področju. Tudi če bi imela službo, bi se želela ukvarjati s prostovoljstvom.«

Prostovoljstvo je zanjo odličen recept za aktivno vključevanje v družbo in spoznavanje ljudi. Njeno zasebno življenje se zelo prepleta s prostovoljstvom. »Če delaš nekaj, kar ti veliko pomeni, postane to del tebe. Pomembno je, da počneš stvari, ki jih čutiš. Veliko ljudi si predstavlja, da prostovoljstvo obsega le delo z ljudmi, vendar lahko vključuje tudi administrativno delo, pripravo finančnih načrtov in prijave na razpise,« je iskrena Tanja, ki v slovenski družbi najbolj pogreša odprtost. »Sprašujem se, zakaj se ne more vsak človek ukvarjati s sabo in drugim pustiti svobodo? Pogrešam medsebojno spoštovanje, torej, da spoštuješ rast drugega človeka, njegovo identiteto in življenje. Ob predpostavki, da imamo vsi zagotovljene osnovne življenjske pogoje za dostojno življenje, bi si želela živeti v družbi, kjer je dovolj prostora za vsakega človeka, točno takšnega, kot je.«

Med najlepšimi dogodki v okviru prostovoljstva je omenila trenutek iz Žive knjižnice, ki je potekala v okviru Festivala Lent. »Pri projektu so sodelovali ljudje, ki so predstavljali svoje življenjske zgodbe. Nepozabna energija je bila v zraku, ko so se jim pridružili njihovi družinski člani in prijatelji. Slika sprejemajočega okolja mi bo za vedno ostala v spominu. To, da je ljudem veliko pomenil naš projekt, je zame največ vredno.«

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografija: Dejan Bulut