Ob tako zgodnji uri, da sončnim žarkom še ni uspelo pokukati skozi tipično ljubljansko jutranjo meglico, sedim pred telovadnico – z mislimi še vedno v topli postelji – in opazujem, kako se mi z nasmehom, še polna adrenalina po prvem treningu, približuje olimpijska gimnastičarka Teja Belak.
Mirni kotiček najdeva v bližnji kavarnici in tako je nastala ta zgodba o dekletu, ki ima jutra in popoldneve, tudi več kot šest ur na dan, ne glede na vreme in letni čas, rezervirane za preskoke, bradljo in druge vratolomne točke.
Počitnice ji, vsaj takšne tako kot vrstnikom njenih let, niso prav dobro poznane – z izjemo letošnjega leta, ko je ob priložnosti udeležbe na OI v Riu de Janeiru običajni tritedenski seštevek vsega oddiha malce podaljšala: "Telo se v tako kratkem času ne spočije dovolj, kakšen mesec je potreben, da se utečem v stare tirnice. Ampak se da. Najtežje je bilo po operaciji, ko sem bila odsotna šest mesecev. Vse me je bolelo, še tisti deli, za katere sploh nisem vedela, da jih imam," se na svoj račun malce pošali simpatična sogovornica in daje občutek, da vrhunsko športno življenje zajema z veliko mero lahkotnosti, čeprav ji je to leto zaznamovalo nesrečno zaporedje poškodb – od natrganih vezi v gležnju tik pred svetovnim prvenstvom, do poškodbe živca v kolenu, ki ga še zdaj ne čuti, tri dni pred odhodom v brazilsko prestolnico pa je utrpela zvin gležnja. Razgovorili sva se o pritiskih, lastnih ambicijah in tistih iz okolice in tem, kako jih je kot 22-letnica doživljala pred Riom.
Pot tja ni bila polna velikih pričakovanj po kakšni bleščeči lovoriki, bolj po nabiranju izkušenj: "Mesec prej sem imela težave z obema skokoma, prišlo je do blokade v glavi. Eden je bil celo kriv za poškodbo pred igrami, zato je normalno, da je prisoten strah," pove Belakova. Letos je prvič začela sodelovati tudi s športno psihologinjo. Srečala se je z vizualizacijo, čeprav se zaradi težave s popolno koncentracijo raje sprosti z opazovanjem dogajanja okoli sebe.
O ranah gimnastičnega športa
Ko jo vprašam, kako bi jo opisal njen dolgoletni trener Andrej Mavrič, odgovori, da je izredno trmasta, po naravi pa malce lene sorte: "No, glede na to, da vsak dan šest ur preživim v telovadnici, ne morem reči, da sem lena. Vse želim doseči takoj, zato ob neuspehu hitro obupam. Je pa res, da zaradi prirojene gibljivosti lahko z manj truda naredim veliko več."
Z Andrejem sicer sodelujeta že 12 let in v šali priznava, da so se ga kot mlade gimnastičarke kar malce bale: "Včasih je povzdignil glas. Sva v dobrih odnosih in všeč mi je, da v zadnjih minutah pred tekmo ne komplicira. Potrudi se in naredi, kakor znaš, mi pove." Subjektivnost ocenjevanja je sicer razlog, da se v gimnastiki dogaja krivica – pri tem glavno vlogo odigra predvsem država, katere barva se zastopa: "Večkrat kot to, da ti priznajo slabo točko, se seveda zgodi, da ti ne upoštevajo dobre. To moraš sprejeti. Tekmujem zgolj v tujini, kjer so nevtralne sodnice iz vseh držav, se pa dogaja, da tiste tekmovalke, ki niso v vrhu, bolj goljufajo."
Po medaljo na evropsko prvenstvo
Veliko vlogo pri uspehu pripisuje staršem, ki so jo včasih vsak konec tedna spremljali na tekmah po vsej Sloveniji in polovico svojega življenja prilagodili treningom. Pri sedmih letih jo je po predlogu sosede na prvi trening v Gimnastično društvo Zelena jama peljala mama: "Eno izmed mam je vprašala, koliko ur na dan trenira njena hči. Štiri ure, se je glasil odgovor, in moja je dejala: Naša pa ne bo nikoli toliko trenirala," se Teji na obrazu razpotegne nasmešek. Nazadnje jo je v resnejši del gimnastike posrkala prav družba v telovadnici in strast do očem laikov adrenalinskega športa še vedno ne ugaša: "Gimnastični svet je moja druga družina. Večina jih neha v puberteti in tudi sama si nikoli ne bi mislila, da bo tako vrhunsko. Se pa starostna meja tekmovalk zvišuje – na letošnjih igrah je nastopila celo 41-letnica. Zdaj je moj cilj pozdraviti poškodbe, izboljšati moč in fizično pripravljenost ter osvojiti medaljo na evropskem prvenstvu."