Bralke in bralci ste se z njo srečali že lani, ko ste lahko prebirali njene tekaške zapiske.
Lani jeseni je v reviji, ki jo prebirate, izšlo nekaj nadaljevanj iz njene knjige Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje. Naslovnica knjige s predpasnikom v živahnih roza barvah hodi z roko v roki z naslovom in besedilom knjige, ki so jo bralke in bralci z veseljem sprejeli. »Nisem hotela biti zatežena, hotela sem napisati nekaj lahkotnega, po možnosti zabavnega,« pravi Pavličeva, ki je začela teči leta 2008, ko so njeni štirje danes že odrasli otroci začeli postajati vse bolj samostojni. Pisati pa seveda malce pozneje, saj bi bilo, kot pravi, smešno, če bi začela teči in hkrati o tem pisati.
Od zapiskov do knjige
»Se pa zelo natančno spomnim, kje in kdaj me je obšlo, da bi začela pisati o teku. Če me vprašate, kakšen avto imam in koliko je star, moram najprej pomisliti. Po drugi strani pa se nekaterih stvari spomnim v hipu.« Pravi, da jo je misel na pisanje o teku spreletela na Pasjih pečinah, nedaleč od njenega domačega Podgorja pri Kamniku. »Sedela sem in razmišljala, kaj bi počela. No, saj ne da ne bi imela v življenju kaj delati, a potrebovala sem nekaj, kar bi me okupiralo. Še vedno se jasno spomnim občutka, ki me je prešinil ob misli, da bi začela pisati o teku. Pisati zato, da ne bi pozabila, kako težko je bilo začeti in kako daleč sem v teh nekaj letih pravzaprav prišla.« Pravi, da s tem nima v mislih dosežkov, ampak pomen, ki ga je redno ukvarjanje s tekom dobilo v njenem življenju. »Sprva sem nameravala zapisati le nekaj številk o pretečenih razdaljah, o časih, ki sem jih potrebovala, da sem jih premagala, a ni ostalo samo pri tem. Začela sem popisovati svoje spomine, kasneje prišla na dnevniške zapiske ...
Besedilo se je razraslo, začelo kipeti in sčasoma se ga je brez posebnega načrta nabralo za celo knjigo.
V njej je Natalija, ki že na začetku knjige pravi, da je 'gospa v najlepših letih, ki skrbi za svojo družino in ima obremenjujočo službo, poleg tega pa še malo teče,' popisala svoje tekaške zgodbe in občutja. In res ni bila niti malo 'zatežena'. Tako denimo zapiše: »Sem in tja pride dan, ko sem utrujena, slabe volje, brez energije in v svoji nemoči že prav energično tečna. Hitro se spravim v superge, še preden bi doma lahko naredila kaj škode.« Pa tudi: »Preseneča me, da se svet vseeno vrti, čeprav jaz osebno ne pametujem o vseh mogočih težavah, lopovščinah, kapitalnih napakah in prevarah ... Ne čutim potrebe, da bi vsak dan brala o tem, kako je treba pravilno živeti, se prehranjevati in se gibati, kam iti in katera skupinska vadba je v modi.«
Odprti ventil
Njen gospodinjski tekaški dnevnik pravzaprav ni presenečenje. Leta 2012 je namreč izšla njena prva knjiga Pasti zaznave, ki pa se ukvarja s povsem drugačno problematiko. »Že dolgo sem kot medicinska sestra zaposlena v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Tu se vsak dan srečujemo s težkimi primeri duševnih bolezni. Ljudje pridejo k nam zaradi resnih težav. Delo, ki ga opravljamo zaposleni, ni lahko, in če imam slab dan, kar ne morem 'presekati', ko grem po službi, ki poteka v treh turnusih, domov. Stvari, ki me prizadenejo, tako ostanejo hočeš nočeš z mano. In to je moralo ven iz mene.«
Prišlo je v obliki niza zgodb. »Seveda to niso resnične zgodbe ljudi, s katerimi se srečujem. Liki so izmišljeni, resnične pa so težave, s katerimi se spopadajo.« Zgodbe, kakorkoli že težke, so zelo razgibane, saj se je pisanja lotila zelo domiselno. Posegla je po različnih načinih in zornih kotih pripovedovanja ‒ v obliki dnevniških zapiskov, elektronskega dopisovanja med prijateljicama, kot klasične prvo- in tretjeosebne pripovedi, pravljice ...
»Vsaka od teh zgodb je bolela, ko je šla iz mene,« pravi. »Ampak to je bil ventil, ki sem ga morala odpreti. Napisala sem jih tudi zato, da bi ljudje svet duševnih motenj bolje poznali in se ga manj bali.« Pove še, da je za oblikovanje naslovnice in knjige nasploh poskrbel eden od njenih otrok.
Na vprašanje, ali kdaj razmišlja, da bi sedanjo službo zamenjala za manj naporno, odločno odkima. »Včasih, še posebej v preteklosti, je bilo res težko, a nikoli tako, da bi kdaj obžalovala odločitev, da sem pred leti prišla na to delovno mesto ali zares pomislila, da bi šla kam drugam. Recimo v ambulanto, kot mi večkrat omenijo prijateljice. Ampak ne morem.«
Odkima pa tudi na vprašanje, ali je njena služba njeno poslanstvo. »Ne cenim se tako visoko,« pove, »ampak to delovno mesto nekako vidim kot svoje življenje in sem z njim zadovoljna.« Pravi, da so številni pacienti nadvse zanimivi in da z njimi lahko celo lažje komunicira kot z običajnimi ljudmi. »Naučiti pa se moraš, da jim težkih besed, ki jih včasih izrečejo, ne zameriš, saj gre za bolezen. Potem z njimi lahko lepo sodeluješ. Ko je najhujše mimo, se včasih celo pošalimo na račun bolezenskih težav. Obzirno in z občutkom, seveda.«
Labradorec Loki
Če se še nekoliko vrnemo k Tekaškemu dnevniku, bi lahko rekli, da gre za nedokončano zgodbo. Natalijo je namreč začela po letih veselja s tekom vznemirjati misel na triatlon. Za zdaj s pripravo še ni dovolj daleč, da bi se podala na svoje prvo tekmovanje. »Sem si pa vzela kar nekaj časa, da sem s pomočjo plavalnega učitelja osvojila tehniko plavanja. Komaj sem čakala, da sem 'splavala'. Zdaj, po dobrem letu dni, mi zares dobro dene, ko lahko eno uro plavam brez kakršnegakoli razmišljanja. Tako kot pač človek teče brez posebnega razmišljanja.«
Vendar Natalija Pavlič trenutno teče le malo. »Zadnjih osem, devet mesecev se moj svet, ob službi in družini seveda, vrti okoli našega črnega labradorca. Zelo dolgo sem si ga želela, a si ga ob vseh obveznostih nisem upala privoščiti. Potem sem pa enkrat končno nehala komplicirati, ga poiskala in pripeljala domov. Z njim preživljam res lepe trenutke. Spremenil mi je življenje. Dobri dve uri na dan mi vzame, in to je čudovit čas. Za zdaj je še premlad, da bi lahko skupaj tekla, kmalu pa bo imel eno leto in takrat bo čas tudi za to.«
Takrat bo morda tudi čas za uresničitev njenih triatlonskih načrtov. »Ja, misel na triatlon me včasih res močno zgrabi, ampak vse ob svoje času. Zdaj ima prednost kuža in še nekatere druge stvari v življenju. Pa tudi sicer mislim, da mi bo ta tekaška pavza samo koristila.«
Na vprašanje, ali jo vloga novopečene lastnice psa navdihuje za pisanje, z nasmeškom prikima: »Pa me res. Pišem o tem, kako je imeti psa, kakšno je življenje z njim, kaj mi prinaša ...«
Tudi zlomljen nos,« pravi. »Loki mi ga je namreč decembra zlomil. Bila sem sklonjena in ko je nenadoma sunil z glavo navzgor, je šel moj nos. Nič ni bil kriv, čisto po nesreči je bilo.« Kaj pa drugi načrti za prihodnost? Česa si poleg običajnega družinskega in poklicnega življenja še želi? »Želim si pisati, teči, plavati, se gibati, ukvarjati s psom ... Kaj bo prišlo iz tega, kam te stvari, ki ti popestrijo in polepšajo življenje, pripeljejo, pa bomo še videli. Pustimo se presenetiti.«
Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Jon Pavlič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču