Vzdržljivostna dirka Dakar je končana, puščavski pesek se je že razkadil, dirkaška karavana pa se je počasi vrnila v svoje udobne postelje. Premierna izvedba relija Dakar na Arabskem polotoku je bila tokrat naklonjena tudi edinemu slovenskemu predstavniku Simonu Marčiču, ki je po 12 etapah končal na 50. mestu in tako dosegel uspeh kariere.
Dogajanje na najslavnejšem vzdržljivostnem reliju je v živo spremljal tudi športni novinar David Stropnik, ki je že vrsto let vpleten v sloviti Dakar. Razložil nam je, da gre za nepregledno množico osebja, ki skrbi za postavljanje bivakov z medicinsko oskrbo, hrano in prostorom za servis ter šotorov, poleg dirkačev pa je treba namestiti tudi časomerilce, reševalce, novinarje in preostalo spremljevalno osebje. “Dirkači načeloma spijo v šotorih in bivakih, ki se postavijo blizu cilja etape. Tisti bolj razvajeni oz. bolje sponzorirani pa zadnja leta v avtodomih ali celo hotelih, če je v bližini kakšno mesto. Organizator poskrbi za hrano v bivaku, ki je v omejeni izbiri dostopna ves dan, sicer pa v samopostrežni restavraciji strežejo zajtrk in večerjo. Namesto kosila dobijo dirkači, ki so čez dan seveda na dirki, paket hrane,” pojasnjuje ljubitelj ekstremnih športov. Tudi večeri so podrejeni potekom dirke, takrat nastopi čas za servisiranje dirkalnikov in pripravo na novo etapo. Ob večerih organizator vse udeležence seznani tudi s traso naslednjega dne, opozori na nevarnosti in morebitne spremembe v potni knjigi, ki je osnova za navigacijo prek puščave. “Ker so starti običajno zgodnji, včasih se vse začne tudi ob štirih zjutraj, dirkači pa so utrujeni od celodnevnega dirkanja na etapah, dolgih tudi do 900 kilometrov, ponočevanja seveda ni. Noč prebedijo le tisti, ki sami servisirajo svoje dirkalnike in morajo rešiti kakšno večjo okvaro,” pove Stropnik.
Dirkači načeloma spijo v šotorih, v bivakih, ki se postavijo blizu cilja etape. Tisti bolj razvajeni oz. bolje sponzorirani pa zadnja leta v avtodomih ali celo hotelih, če je v bližini kakšno mesto.
Za nekatere dirkače so na arabskem polotoku pesti stiskali tudi bližnji, čeprav so ti zaradi narave relija prisotni le na startu in v cilju. Na letošnjem Dakarju je sicer nastopilo kar 13 predstavnic nežnejšega spola. “Na sami dirki načeloma ne, ker je to velika dekoncentracija, in ker je dirka, ki v poprečju vsako leto terja kakšno smrtno žrtev, preveč brutalna za družinske odnose. Družine so običajno na startu in cilju, so pa primeri, ko par dirka skupaj – ali kot posadka v avtomobilu ali v isti kategoriji na motociklih. Skrajno bizarnost predstavljajo posamezni primeri, ko si par reli Dakar izbere za poročno potovanje,” o posebnežih pove novinar. Tudi letošnja dirka ni minila brez smrtnih žrtev, v sedmi etapi je življenje izgubil izkušeni Portugalec Paulo Goncalves, ki je pred leti končal na drugem mestu Dakarja, sicer pa gre za prvaka vzdržljivostnih relijev. Zaradi odpovedi srca mu ni bilo več pomoči. Tragična vest je spremenila vzdušje v taboru: “Smrt dirkača se vedno pozna. Zlasti dobrega dirkača, ko si nihče ne more zatiskat oči pred tem, da se to njemu ne more zgoditi. Je pa res, da je bilo nekoč na Dakarjih smrtnih žrtev veliko več in so se dirkači zavedali, da je to del relija. Po petih letih je smrt vse močno šokirala, zlasti ker je bil Paulo zelo priljubljen in izkušen dirkač.” Ko govorimo o izkušenosti, ne gre prezreti niti zvezdniške zasedbe relija, med dirkači, ki so se podali na pot, je bil tudi nekdanji dirkač Formule 1 Fernando Alonso. Ob svojem debiju na vzdržljivostnem reliju Dakar je končal na 13. mestu. Nekdanji svetovni prvak F1 ni bil pretirano družaben, vendar mu zaradi izjemnih dosežkov v preteklosti tega nihče ne more zameriti. “Fernando Alonso je bil precej nedostopen že v časih, ko je dirkal v F1. Na reliju Dakar so vsi dirkači zaradi strahospoštovanja do dirke in zavedanja majhnosti v dimenzijah puščave sicer veliko bolj dostopni, kot pri klasičnih dirkah v udobju in razvadah dirkališč, a Fernandu je uspelo ohraniti nekaj zvezdniškega obnašanja, ki si ga seveda, kot eden najbolj vsestranskih vrhunskih dirkačev, lahko privošči,” zaključi Stropnik.
Zjutraj so se temperature gibale med 7 in 9 stopinj, čez dan se je živo srebro dvignilo tudi do 20 stopinj.
Brez stresa, brez stresa
Edini slovenski predstavnik Simon Marčič se nam je oglasil kmalu potem, ko je spet lahko zadihal svež podalpski zrak.
Dirka se je letos iz Južne Amerike preselila v Savdsko Arabijo. Kakšen je bil odziv Arabcev? Nad pričakovanji?
Povsem drugačen, kot sem pričakoval. Mislil sem, da se bomo na reliju soočali s številnimi sipinami, teh pa konec koncev ni bilo kaj dosti. Polotok je sicer zelo peščen, mi pa smo se vozili predvsem po goratem delu, po kamnih. Nisem pričakoval tudi hitrosti na etapah. Bilo je tudi zelo mrzlo, čeprav sem bil na to pripravljen. Temperature zjutraj so se gibale med 7 in 9 stopinj, na srečo sem imel s seboj podporo, tako da sem se lahko do starta pripeljal oblečen v debelo bundo in zimske rokavice. Čez dan se je nato segrelo, vse do 20 stopinj. Bilo je tudi precej vetrovno, precej surove razmere.
Kako je bilo dirkati v nekoliko drugačnem kulturnem ozračju?
Drugače. Razlika v kulturi in temperamentu v primerjavi z Južnoameričani je velikanska. Na drugi strani Atlantika so bili gledalci zelo temperamentni, tu pa jih je bilo zelo malo. Številni sploh niso vedeli, da poteka Dakar. Po grobi oceni bi rekel, da je bila le desetina gledalcev v primerjavi z Južno Ameriko. Morda se sliši žalostno, a naš namen konec koncev ni bil, da gledamo ljudi ob progi. Prišli smo dirkat! Je pa hecno, ko se je pri meni pojavila tehnična težava, sem po naključju srečal tri beduine, ki so prišli mimo in mi priskočili na pomoč. Razlika je bila tudi v mojem sporazumevanju, v petih letih sem že dodobra osvojil španščino, tu pa sem se sporazumeval z rokami. Brez problema bi me prodali. (smeh) Sicer so ljudje izjemno prijazni, lagal bi, če bi rekel, da niso. “No stress, no stress (Brez stresa, brez stresa op.ur.),” te mirijo. Enkrat me je policist po nesreči usmeril v napačno smer, potem pa so mi pomagali domačini, celo spremili so me. Policisti bi mi skočili celo po bencin, če bi bilo treba.
Tudi letošnjih 12 etap ni minilo brez nepozabnih pripetljajev. Kateri vam bo ostal najbolj v spominu?
Brez dvoma ta, ko sem na tretji etapi izgubil matico za os zadnjega kolesa. Dvesto kilometrov sem se boril, da sem zadržal kolo na mestu. Na srečo sem zagledal kamele, ki so imele napajalnik pritrjen z žico. Ukradel sem nekaj žice in za silo popravil težavo.
Kaj pa je po vašem mnenju predstavljalo največjo nevarnost?
Hitrosti! Nisem pričakoval tako hitrih etap. Ena izmed etap je bila dolga približno 550 kilometrov, pa smo jo prevozili v manj kot petih urah. Vozil sem s hitrostjo več kot 100 kilometrov na uro. Ni bilo tako naporno, vendar moraš ves čas ostati psihično zbran.
Kaj je prva stvar, ki ste jo storili po prihodu v Slovenijo?
Najprej sem si privoščil razvajanje z masažo in vodni vrelec. Nisem v resnici telesno utrujen, ponosen sem tudi na motor, ki se je odlično izkazal. Prejšnja leta je bilo bolj naporno, zdaj sem tako pripravljen, da bi jutri lahko spet začel trenirati. Joj, pa naspal sem se v lastni postelji!
V vseh teh dneh sem izgubil tri kilograme. V zadnjih dveh dnevih sem izgubil kilogram več kot običajno.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču