Vsestranski umetnik in navdušen športnik je svoje hobije povezal v zanimiv kolaž in si ustvaril edinstven poklic.
Demonstrator in trener deskanja na snegu, zadnja leta tudi sodnik tekem v prostem slogu, 'free stylu'. Strasten enduraš, krosist po domače. Umetnik, ki je med drugim razstavljal v mariborskem Pokrajinskem muzeju in ga poznajo tudi v tujini. Skejter, ki vsake toliko naredi tudi kakšno rampo, saj zna tudi z lesom in kovino. Po izobrazbi kemik. Grafični oblikovalec, ki je med drugim porisal olimpijsko čelado Filipu Flisarju. Riše tudi na kožo, kot tetover, seveda.
Njegove korenine pa so grafiti. Vsestranski talent. »Predvsem imam zagnanost, če se za nekaj odločim, hočem to izpeljati. In se zraven imeti dobro. Poleg tega imam okoli sebe ljudi, ki mi omogočajo, da se lahko grem, kar se grem. To je največ, da imam občinstvo in da poznam toliko ljudi, da lahko živim od stvari, ki jih rad delam,« pravi sam.
Grafit je podpis
»Grafit je, po domače povedano, podpis na veliko,« pravi Teo. »Ljudje grafite mešajo z ulično umetnostjo, ki z grafitiranjem kot takim nima zveze. Skupno jim je le to, da se kot medij uporablja sprej, ki se nanaša na večje površine. Sicer pa zase lahko rečem, da nisem več grafitar. To sem že malo prerasel.« Deset let je minilo od takrat, ko je Teo ustvaril svoj prvi grafit. »Sem bil kar zadovoljen s prvim izdelkom,« se hahlja ob spominu na popisano steno očetove garaže, in nadaljuje, da se je grafitarska scena v desetih letih močno spremenila. On pa tudi.
»Nismo več froci. Naša generacija je bila kar močna, za nami pa ni prirastka. Dosti je muh enodnevnic, pridejo za mesec ali dva, vidijo, da je težko, pa jih ni več,« skomigne ob omembi romantičnih predstav o grafitiranju. Ki je vse prej kot to.
»Na lep, sončen dan gledaš deset ur v eno steno,« na kratko in brez olepševanja opiše nastanek grafita. »Saj na koncu, ko pogledaš svoj izdelek, je fino, se pa vprašaš, ali ti je tega res treba. Nimamo niti občinstva, ki bi znalo to ceniti, grafitarske scene pa se mi tudi ne da več razvijati. Včasih si mislim, da bi se šel raje vozit s kolesom.«
Teoson pravi, da sam ni nikoli risal na urejene fasade ali zaščitene stavbe, čeprav nekateri grafitarji počnejo tudi to. »Vedno sem pogledal, ali je bila stena že kaj poškodovana, ali je že odpadal omet, ali je že kdo kaj narisal, da nisem naredil nobene škode.«
V svoji karieri je Teo naredil že ogromno grafitov, še danes pa za vsakega ve, kako je nastajal. »Zanimiva izkušnja je bila, ko sem bil čisto na kratko v Bristolu v Angliji, pa sem si rekel, da moram nekaj narisati. Šel sem na vrat na nos v center mesta na neka vrata, ki so že bila malo počečkana, vzel sem si čas in se razkomotil, kot da je vse legalno. Seveda je že po pol ure prišel mimo policist. Evo, zdaj sem pa pečen, sem si mislil, mojster pa me je potrepljal po rami in rekel: 'Kar tako naprej,' in šel dalje,« se smeji Teo.
»Imaš pa tudi primere, ko moraš za dogovorjene stene večkrat na dan pokazati potrdila, ker se vedno najde kdo, ki pošilja na policijo anonimna sporočila. Ko pridejo že četrtič, jih vprašam, ali gremo kaj skupaj spit. Včasih je že prav smešno. Ali pa reakcije ljudi, ki hodijo mimo. Vedno so ali 'Kaj vam je bilo zdaj tega treba?' ali pa 'U, super, kako dobro!'«
Srečanje z realnostjo
»V neki točki mi je bila ilegala kot vrsta terapije, da sem razčistil neke stvari sam s sabo. Potem se je zgodilo, da smo imeli težave s policijo in takrat sem se vprašal, kaj zdaj. Za svoje delovanje sem porabil veliko denarja in časa, zato sem se odločil, da poskušam s tem kaj zaslužiti. Za začetek sem kolegu, ki je odpiral športno trgovino, naslikal logo. Takrat sem imel redno službo in sem poleg tega odprl še popoldanski s. p. Naročila so kar prihajala in zgodilo se je, da sem dve leti zapored ves dopust porabil za to, da sem slikal. Potem sem se odločil, pustil službo in šel povsem v svoj novi poklic,« opisuje Teo začetke nenavadne poslovne odločitve.
Pravi, da danes ni več grafitar. »Zdaj sem slikopleskar. Različnim firmam po naročilu rišem na stene. To, da jih delam s sprejem, jih ne dela grafite.«
Njegove najbolj znane tovrstne poslikave so nastale po naročilu Nogometnega kluba Maribor in Mestne občine Maribor, sam pa naju je s fotografom raje odpeljal do novejšega blokovskega naselja, kjer so stanovalci gole betonske površine, ki so kar klicale po tem, da jih nekdo popiše s svojimi umotvori, zaščitili z risbami Teosona in njegovih kolegov. »Lepo je, da pustiš pečat v družbi, v nekem prostoru,« ne skriva, da so mu všeč tovrstna naročila.
Zadnji dve leti je veliko v Avstriji, kjer živi in dela njegovo dekle. Kot trener bordanja in sodnik tekem v 'free stylu', je pozimi vsak konec tedna na drugem smučišču. Poleti se bo bolj posvetil tetoviranju, dogovarja se za razstavo na Dunaju, ampak »žal moram plačevati položnice in nimam časa viseti v studiu in risati«.
Pa skejt, kolo, kros poleti ne smejo manjkati. »Upam, da bom še vedno lahko delal to, kar rad delam. Pomembno mi je, da sem prišel do točke, ko lahko izbiram, kaj bom delal in po kakšni ceni. Zdaj imam manj denarja, kot prej, ko sem bil v službi, ampak prej sem imel občutek, da gre življenje mimo mene. Zdaj lahko delam stvari, ki me osebno polnijo, mi dajejo zagon. Super mi je.«
Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Aleksander Leon Cvikl
