Tereza Vuk: "Jaz hočem biti samo brana, ne da se nekaj družimo. Kritiki me bodo itak težko prežvečili."

No, to ni vse. V začetku leta je pri Beletrini izšla njena tretja knjiga, dnevniški roman (ali nekaj) z naslovom Zakaj ima moj hudič krila? Precej bombastična knjiga, med branjem katere se krohotamo in jočemo, vzdihujemo in zavijamo z očmi. Med branjem katere – ni, da ni. In ker je tako dostopna in preprosta, se po spoznavnem objemu dogovoriva, da se bova tikali. Ker je tako najlažje za obe.

Zate sem izvedela prek Facebooka. Oziroma natančneje: za tvoje pisanje sem izvedela prek Facebooka. Ampak verjetno nisi začela pisati, ko smo dobili Facebook. Se motim? Kdaj se je začelo tvoje ljubezensko razmerje s pisanjem?

Za ljubezenska razmerja imam načeloma raje tipe. Drugače se je pa blog začel po Facebooku, ker mi je bivši, bivši, bivši ... bivši dvignil živec. Pisanje je bilo v meni ves čas, samo prej se mi ni dalo tega povedati celemu svetu. Rada pišem. Res rada. Ampak tak se moraš roditi, ne gre na silo.

Po tvojih pisateljskih začetkih sem te vprašala zato, ker se mi zdi, da si imela mnogo preveč življenja, da bi našla še čas za pisanje. Ampak hkrati pa pišeš pretežno o sebi, o svojem življenju oziroma izkušnjah. Kakšen je vzgib za to?

Ne samo da sem imela preveč življenja, ampak pisanje ni bil nikoli moj cilj. Zdaj seveda nekako je, ampak še vedno v stilu "bom že napisala, ko bom v feelingu". To ni moja služba. To je moj hobi. Jaz ne bom vsak dan preživela za računalnikom po 8 ur. Pišem, ko me prime. Pa še to na maile. In pol mi nekdo sestavlja v word. Ker to ni tako resno, kakor se ljudem zdi.

"Vzgibi za to, da pišem samo o sebi? Ker imam s sabo še veliko za razčistiti."

Pa tudi najbolj zanimiva sem si. Ko sem začela pisati o psihopatskem dimnikarju Vladimirju, so vsi rekli, da sem nora. Ja, ok. Potem pa nazaj k meni. Ker jaz pa res nisem nora.

Tisti, ki te beremo že dlje časa, vemo, da je tvoje pisanje tako rekoč brez filtra. Tvoja knjiga ničesar ne skriva – sploh pa ne skriva tebe. Se kdaj vprašaš, kako bralci sprejemajo tvojo neprizanesljivost? Kako pravzaprav sprejemajo – tebe?

Ne, se ne sprašujem. Jih imam rada, so moji bralci, samo niso del mojega življenja. Tistega ta pravega. Vsak naj vidi, kakor hoče. Meni je pomembno, da sem napisala tisto, kar sem si želela. Ljudje pridejo in grejo. Če bi dajala kaj na mnenja od kar vsakogar, ne bi nikamor prišla. Ene bo bolelo, drugi se bodo krohotali, tretji se bodo naslajali. Meni vse štima. Za ziher pa nobeden ne bo vrgel knjige v kot in rekel, da je to pa en navaden dolgčas.

Jaz da nimam filtra? Pa še kako kaj skrivam. Ne nasedajte vsemu.

Pišeš v ljubljanščini, v ljubljanskem slengu. Ti to omogoča biti bolj neposredna? Je knjižna slovenščina že kompliciranje?

Ne, samo najlažja mi je. Tako govorim, tako mislim. Ljudem pa je bližje. Mislim, zakaj bi pisal: "In nato sem si izpahnil zrklo", če lahko rečeš "In pol mi je fu****o uč ven." Pišemo lahko na vse načine, ampak jaz se držim svojega stila. Tudi taki Terezi, ki jo opisujem, to najbolj ustreza. Če hočejo drugi komplicirati, naj komplicirajo.

In ko ravno omenjam bralce: te zanima kritiška recepcija tvoje knjige? Nagrade, priznanja, ta del literarnega sveta? Sprašujem zato, ker je tvoje pisanje tako zelo potopljeno v izkušnjo, da ga nekako ne morem spraviti z mehanizmi slonokoščenega stolpa književnosti.

Kritiki? Hmm, ne vem. Priznanja in nagrade – to lahko. Ta del literarnega sveta? Ne. Jaz hočem biti samo brana, ne da se nekaj družimo.

"Eden drugemu govorimo, kako smo dobri. Kritiki me bodo itak po mojem težko prežvečili, ker je moje pisanje pač totalno neklasično pisanje za eno žensko tukaj."

Nagrade in priznanja lahko tudi sanjam. Ostane mi samo še literarni svet, svet, v katerem pa meni ni ravno najbolj fajn. Kar se pa tiče literarne scene, je pa niti ne poznam. Jaz sem človek, ki nikoli ni bil na literarnem večeru, razen na svojem. Me ne zanimajo toliko te stvari. In naj kar ostane tako. Jaz hočem samo pisati.

Kakšen je tvoj odnos do slovenske literature? In tudi: ima literatura, ki ni utemeljena v lajfu, sploh kakšno moč?

Knjižna slovenščina in naša literatura sta čisto ok, samo je preveč jadikovanja v smislu patetike. Pa na petih straneh opisovati, kako odpada listje z dreves. Povej na hitro in čez humor. Samo mi moramo jamrati, taki smo. Pa vse totalno resno, pa 15 minut, preden do kam prideš. Po mojem je to največji problem slovenske literature. To, da se večina preveč resno jemlje. Moč, praviš. Vse, kar je dobro, ima moč.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Vedno, ko preberem kaj avtobiografskega, se vprašam, koliko snovi je še zamolčane oziroma koliko snovi je avtorici še ostalo. Kako je s tem pri tebi? Koliko pripovedne snovi si izpustila, zamolčala, prihranila? Misliš, da boš s pisanjem o sebi nadaljevala?

Ostalo je še dosti snovi. In za nazaj in od zdaj. Zamolčala in prihranila sem veliko. Toliko poguma pa tudi jaz nimam. Narediš pač oziroma napišeš tisto, kar si nekako dovoliš, ne da bi koga prizadel. Vsaj ne do fula prizadel. Paziš na njih, paziš nase in logično, da so meje, do kam bom šla. Izpustila sem najhujše fore. Saj po mojem jih vsak, ki piše o sebi. Če bom še pisala o sebi? Hja. Tisti Vladimir se mi je itak zalomil, ker sem prebrala enim penzionistom v eni kafani odlomek, kako masturbira na truplo od mame, pa so rekli vsi, da imam bolan um. Pa, če je psihopat! Pa sem ga vrgla v kot. In sebe izvlekla ven. Tako da, ja, po mojem pade drugi del mene.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord