Tim Gajser: Vse se je začelo z Božičkom

Tim Gajser: Vse se je začelo z Božičkom (foto: Profimedia) Profimedia
5. 8. 2016

Ekipa Tima Gajserja si je pred drugo polovico tekmovalne sezone MXGP razreda, v katerem tekmuje naš prvak, vzela nekoliko odmora. Na gradu Štatenberg pri Makolah smo na veliki tiskovni konferenci ujeli Tima, ki nam je zaupal, kakšni so njegovi načrti in cilji.

Svetovni prvak v razredu MX2 za leto 2015 ima visoke cilje, ti pa so vsekakor zelo blizu osvojitve novega naziva v elitni kategoriji. In na zadnji tekmi za veliko nagrado Lombardije je Tim dodal še en pokal pri stopničkah do vrha. "Zadnja tekma je bila ena od najlepših v moji dosedanji karieri. Res sem zelo vesel, da je prišlo toliko navijačev iz Slovenije in da sem dobil takšno podporo ter da mi je uspelo pred njimi in skupaj z njimi slaviti zmago," nam je zaupal motokrosist. "Skupaj smo zapeli tudi Zdravljico, in to so bili nepopisni trenutki. Skoraj takšen občutek je bil, kot da bi imel grand prix v Sloveniji. (smeh)" Tim, ki je lani osvojil naziv svetovnega prvaka, ne čuti dodatnih pritiskov, sploh pa se s tem ne obremenjuje. "Lani sem res osvojil naslov, ampak v razredu MX2. Letos sem prestopil v razred MXGP, tako da pričakovanja niso bila tako visoka, saj je MXGP najelitnejši razred. Nisem si želel postavljati visokih pričakovanj, ker sem vedel, da sem lahko hitro razočaran, če se ne bodo izpolnila, in to potem slabo vpliva tudi name. Zato sem šel popolnoma brez pričakovanj. In tudi v moštvu (tudi pri očetu) nisem čutil pritiska. To je bil najpomembnejši ključ, da sem lahko bil sproščen in da sem lahko vozil tako, kot sem," je dejal.

Tim je z motorji povezan že iz otroštva in rane mladosti. "Iz pripovedovanj se spomnim, da sem se na motorju peljal pri dveh letih in pol, in to na otoku Rab. Prijatelj je imel hondo 50 in oče me je posedel na motor. Povedal mi je, kje je gas in kje zavore. Takrat se je vse skupaj začelo. No, potem pa mi je prvi motor prinesel Božiček. Ko sem bil star tri leta," pove v smehu. Sledila je prva tekma. Pri treh letih in pol je Tim na Rakeku osvojil prvo tekmo in se povzpel na tretje mesto. Ampak v otroštvu je nato izkusil še druge zvrsti športa. Treniral je nogomet, smučanje, judo (bil je državni prvak in nato pri 11 letih še evropski prvak). "Ko si mlajši, ni ravno dobro, da hodiš v fitnes in se posvečaš mišični masi, zato me je oče poslal na druge športe, ki sem jih treniral. In tudi pozimi nisem mogel biti na motorju in nisem imel posebnih priprav. Sem pa poskušal nabirati kondicijo prek drugih športov. Prek nogometa kondicijo, prek juda moč za telo, v smučanju koordinacijo, noge in kolena," pripoveduje. Tako se je odločil za motokros in danes trenira vsak dan. "Največji izziv v motokrosu je tista hitrost. Ko se usedeš na motor in se spustiš. Meni to največ pomeni. Od začetkov si res ne znam predstavljati življenja brez motorja. Že, ko sem se rodil, sem bil na progi za motokros. (smeh). Moj oče je bil motokrosist in še danes vozi. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo brez tega," še doda Tim.

Danes svetovni prvak v razredu MX2 ve, kako je, ko se trudiš za dosego svojih ciljev. Dokler nimaš uspehov, te nihče ne vidi in zelo malo ljudi ve, kako trdo garajo športniki za uresničitev svojih sanj. "Meni osebno je bilo najtežje, ko se enkrat odločiš, da želiš postati vrhunski športnik, da želiš od tega živeti. Potem se moraš odreči ogromno stvarem. Ne živiš kot povprečen najstnik, sploh če si v takšnih letih, da se zelo hitro odločiš. Imaš čisto drugačno življenje kot vrstniki. Tako si malo drugačen. Po moji logiki prej odrasteš, ker moraš biti kot športnik pri stvari. Razmišljati moraš trezno in odraslo. Najtežje pa je, ko si v puberteti in te 'meče'. Takrat si z glavo povsod drugje. Ko pa si pri športu, moraš biti osredotočen na svoje cilje. Zaradi tega hitreje odrasteš. Drugih slabih trenutkov ni bilo. To je največja razlika med najstniki," pove. Dobrega športnika ni brez dobre ekipe in tudi Tim ima veliko podporo. Še največjo pri očetu, ki je gonilna sila njegovih uspehov. Vsa družina Gajser živi za motokros: "To je najbolj pomembno, da ima voznik zelo dobro podporo pri družini, kajti družina je tista, ki te najbolj pozna. Tudi največjo podporo lahko imaš od družine. Moj oče je moj trener od začetka. Vse, kar se tiče motorja in fizične priprave. Skupaj smo vse. Ekipa brez menedžerja. (smeh) Celotna družina dela za motokros. Mama Vesna je tajnica, ki ureja vso dokumentacijo, birokracijo, moj brat je "trening mehanik" (eno leto starejši od mene). Imam še dve sestri. Vsak ve, kaj so njegove naloge. Tako smo se navadili in to mi najbolj ustreza. Da veš, da imaš podporo. Oče skrbi za treninge. Pozimi so na sporedu notranji treningi. To je najbolj pomemben del sezone - kako se pripraviš, preden sploh greš na motor, saj moraš biti kondicijsko in fizično zelo dobro pripravljen. Potem lahko voziš na motorju. Je moj oče in moj vzornik."

Napisala: Mihaela M. Kocbek
Fotografije: Profimedia

Priporočamo