S slovensko odpravo je v Pjongčang poletel tudi deskar prostega sloga Tim Kevin Ravnjak, ki je slovenske barve zastopal že na OI v Sočiju.
Po poškodbi, ki mu je lani nekoliko zagrenila priprave, se je vrnil še močnejši, za kar je v veliki meri zaslužna tudi podpora bližnjih, ki ga s spodbudnimi besedami presenetijo, čeprav je na drugem koncu sveta. Pred odhodom v Južno Korejo smo s simpatičnim športnikom pokramljali tudi mi.
"Si v formi?" je bilo vprašanje, ki vam ga je malo prej namenil prijatelj. Zdi se, da je ta hip bolj kot po počutju aktualno spraševati po formi, pripravljenosti?
Morda res. Moja forma se je v zadnjem šestmesečnem obdobju še stopnjevala. Lani sem si na tekmi na Novi Zelandiji poškodoval ligament, zaradi česar sem bil odsoten kar štiri mesece, letos pa sem državo tam spodaj zapuščal z boljšimi občutki, četrtim mestom v snežnem kanalu. Za menoj sta naporni dve sezoni, ker pa mi zaradi odpovedi kar dveh tekem v zadnjem mesecu ni uspelo ujeti norme za vse discipline, bom nastopil le v snežnem kanalu.
Zadnje dni pred olimpijskimi igrami ste preživeli v Švici. Je bilo tudi tam že mogoče občutiti olimpijski duh?
Morda ne tako močno, brez dvoma pa je bilo prisotne veliko nervoze. Vreme nam je povzročalo nemalo težavic, saj je močno snežilo, zaradi česar so organizatorji odpovedali tekmo. Na startu je bilo veliko žalostnih obrazov, saj smo vsi lovili normo, mati narava pa je imela za nas druge načrte.
Olimpijske igre so za marsikaterega športnika kot češnja na vrhu smetane. Kako pa se pred največjim dogodkom letošnje zime počutite vi?
Nerad delam kakršnekoli napovedi, saj se vsi dobro zavedamo, da gre šport v zadnjih nekaj letih resnično v najrazličnejše skrajnosti, na rezultate pa vplivajo najrazličnejši dejavniki. Neskončno število ur, ki jih preživiš na treningih, se lahko povsem izniči zaradi male napake med tekmo. Olimpijske igre so celota, izkušnja in popotnica za naprej, zato je vsak športnik, ki na OI zastopa svojo državo, lahko še kako ponosen že na to, da se mu je uspelo uvrstiti.
Ste sicer olimpijske igre spremljali tudi, ko ste bili mlajši? Za koga ste takrat stiskali pesti?
Prve olimpijske igre, ki se jih spominjam, so tiste iz Vancouvra, saj sem bil pred tem še premlad. Takrat je Američan Shaun White poskrbel za povsem drugačen pogled na bordanje. Zdaj na OI kot udeleženec gledam drugače, z drugega zornega kota.
Se ob tovrstnih dosežkih, kot je uvrstitev na OI, spomnite vloženega truda, dela, ki ste ga morali vložiti v deskanje?
Vsak športnik, ki se uvrsti na OI, je moral prehoditi trnovo pot, saj kaj takega zahteva veliko truda in predanosti. OI so lepa potrditev za športnika, njegove uspehe. Čeprav so od zadnjih zimskih olimpijskih iger minila že štiri leta, se mi zdi, da so poletela mimo s svetlobno hitrostjo. Čas, poln zaposlitev in tekem, mine, kot bi mignil.
Česa se ob olimpijskih igrah najbolj veselite?
Morda izkušnje otvoritvene slovesnosti, ki mi je ostala v čudovitem spominu tudi iz Sočija. Preplavi te vrtinec občutkov, ko korakaš skupaj s prijatelji, drugimi športniki. Oči vsega sveta so takrat uprte vate.
Je prav zato na startu prisotna tudi pozitivna trema? Kako to vpliva na vas?
Na vsaki tekmi, hočeš nočeš, se čuti napetost. Nekateri to prenašajo precej bolj kot drugi, predvsem odvisno od pričakovanj, dnevne forme in drugih malih dejavnikov. Letos se s stresom spopadam precej dobro, sploh glede na to, da je bil koledar v zadnjih dveh letih zelo natempiran in sem bil po koncu sezone povsem psihično izmučen. V tekmovalnem ritmu ne čutim nič drugega, le zagon.
Imate morda pred tekmo kakšen ritual?
Nisem vraževeren, zato temu ne posvečam kakšne posebne energije. Nimam rituala pred startom, res pa je, da dan pred tekmo zelo rad počivam in se dobro naspim.
Kaj pa vam prinaša srečo? Imate morda pri sebi kakšen spominek, ki vam tudi na tekmi dela družbo?
Veliko mi pomenijo besede mame in očeta. V zadnjih letih sem na tekme pogosto vzel posvetilo, ki mi ga je napisala meni zelo draga oseba. Gre za majhen listek, ki ga lahko pospravim v žep in me ne ovira.
Dejali ste, da vam dodaten zagon dajejo tudi besede staršev. Njuna podpora vam verjetno pomeni največ?
Zelo sem vesel besed moje mame, ki me vsak dan lepo preseneti. Malo domotožja je še vedno, čeprav že tri leta živim sam. Kadar se vrnem v Slovenijo, pa z veseljem izkoristim čas za družino in prijatelje. Veliko se slišim tudi z babico, ki je postala uporabnica Skypa in računalnika.
Besedilo: Nika Arsovski // Foto: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del