Tisti, ki nikoli niso izkusili nepopustljivega zvonjenja in piskanja v ušesih, si lahko samo predstavljajo to mučenje. Pravzaprav so slabe sanje za nekatere najbližja izkušnja čemurkoli podobnemu.
Subjektivni zvok, ki je lahko tudi šumenje, brenčanje ali klikanje, ne sliši nihče drug, lahko je prisoten nenehno ali pa se pojavlja in izginja.
Nevroznanstveniki z Univerze v Oxfordu zdaj domnevajo, da sta spanje in tinitus tesno prepletena v možganih.
Njihove ugotovitve nakazujejo na temeljno povezavo med obema stanjema - povezavo, ki je bila presenetljivo dolgo spregledana.
"Kar je mene in moje kolege najprej pritegnilo, so bile izjemne vzporednice med tinitusom in spanjem," je za ScienceAlert povedal nevroznanstvenik Linus Milinski z Oxfordskega inštituta za spanje in cirkadiano nevroznanost.
"Tinitus je izčrpavajoče zdravstveno stanje, medtem ko je spanje naravno stanje, v katerega redno vstopamo, pa vendar se zdi, da se oba zanašata na spontano možgansko aktivnost. Ker za subjektivni tinitus še vedno ni učinkovitega zdravljenja, verjamem, da bi raziskovanje teh podobnosti lahko ponudilo nove načine razumevanja in končno zdravljenja fantomskih zaznav."
'Fantomska zaznava' je stanje, ko nas možgani pretentajo, da mislimo, da nekaj vidimo, slišimo, čutimo ali vonjamo, čeprav to fizično ne obstaja.
Veliko ljudi fantomske zaznave doživlja samo med spanjem, vendar ima približno 15 odstotkov svetovnega prebivalstva neizogiben zvok v ušesih tudi med budnim stanjem.
Tinitus je najpogostejša fantomska zaznava na svetu, a kljub številnim hipotezam njegov vzrok in zdravilo ostajata neznana.
Čeprav veliko posameznikov s tinitusom poroča o slabem spanju in kaže motnje spanja, je potencialna povezava s to ključno telesno funkcijo šele pred kratkim prišla v ospredje.
Leta 2022 je Milinski vodil pregled, za katerega avtorji trdijo, da je prvi, ki na funkcionalni ravni obravnava, kako bi lahko spanje vplivalo na tinitus in obratno.
Raziskovalci z Oxforda so predlagali, da bi velike spontane valove možganske aktivnosti, ki se pojavljajo med globokim spanjem oziroma spanjem brez hitrega premikanja oči (non-REM), lahko zavirale možgansko aktivnost, ki vodi do tinitusa.
Da bi to idejo preizkusili, so se obrnili na dihurje, ki imajo podoben slušni sistem kot ljudje. V raziskavah, objavljenih leta 2024, so ugotovili, da so dihurji, pri katerih se je tinitus močneje razvil, kazali tudi motnje spanja.
"Te težave s spanjem smo lahko dejansko opazili ob istem času, ko se je po izpostavljenosti hrupu pojavil tinitus," je povedal Milinski. "To je prvič jasno nakazovalo povezavo med razvojem tinitusa in motenim spanjem."
Ključno je, da so dihurji, pri katerih se je razvil tinitus, kazali pretirano odzivno možgansko aktivnost na zvok. Ko jim je končno uspelo zdrsniti v non-REM spanje, se je ta hiperaktivnost umirila.
To nakazuje, da lahko spanje začasno prikrije učinke tinitusa, ker aktivira iste možganske kroge.
"Naše ugotovitve kažejo, da lahko globok spanec res pomaga ublažiti tinitus in razkrije naravne možganske mehanizme za moduliranje nenormalne aktivnosti," pravi Milinski.
Raziskave na živalih imajo očitne omejitve, vendar bi se lahko podobni vzorci možganske aktivnosti pojavljali tudi pri ljudeh.
Od njihovega pregleda iz leta 2022 se je področje hitro razširilo, z vedno večjimi raziskavami, ki preučujejo, kako spanje, okolje in tinitus medsebojno delujejo - in ne le pri dihurjih.
"Upam, da bo to raziskovanje pripomoglo k večji ozaveščenosti o tinitusu ter odprlo nove poti pri iskanju zdravljenj," je povedal Milinski. "Zelo pomembno je priznati vpliv tinitusa, zlasti pri starejših, kjer lahko izguba sluha in tinitus povečata izolacijo in prispevata k duševnim težavam."
Letos je raziskava s Kitajske ugotovila, da so posamezniki s tinitusom manj sposobni zatreti hiperaktivnost budnih možganov med prehodom v stanje spanja.
Med globokim spanjem pa se je s tinitusom povezana hiperaktivnost zmanjšala.
"Ta študija utemeljuje spanje kot ključno terapevtsko tarčo za prekinitev 24-urnega disfunkcionalnega cikla tinitusa," zaključujejo avtorji pod vodstvom Xiaoyu Bao s Tehnološke univerze Južne Kitajske.
V Oxfordu se Milinski in njegovi kolegi zdaj osredotočajo na to, kako spanje vpliva na sam razvoj tinitusa.
"Tinitus lahko poslabša spanje, slabo spanje pa lahko nato poslabša tinitus. Lahko gre za nekakšen začaran krog, čeprav ne verjamem, da je neprebojen," dodaja Milinski. "Ko slabo spimo, smo bolj ranljivi za stres, stres pa je eden najmočnejših dejavnikov, ki lahko poslabšajo tinitus. Stres lahko celo sproži nastanek tinitusa."
Nadaljnje raziskave bi lahko vodile ne le do učinkovitih zdravljenj tinitusa, ampak tudi pomagale znanstvenikom bolje razumeti skrivnosti samega spanja.
Vir: Science Alert
Preberite si tudi: 'Glasovi' pri shizofreniji so le napačno zaznane lastne misli