Izražanje čustev je zelo pomembno za naše življenje – tako za naše odnose kot za naše zdravje. Kako je, ko misli, mnenja in čustva ostanejo neizrečena, potlačena in zakopana – včasih za vedno, smo vsi že kdaj doživeli. Pride do nesporazumov, prepirov, zamer, pa tudi do notranjih stisk, žalosti, bolečin. Pomaga komunikacija – jasna in odprta.
Komunikacija je »orodje«, s katerim gradimo odnose in ne obstaja drugega nadomestka zanjo.
S komunikacijo se izražamo:
- povemo, kaj si mislimo o neki stvari,
- povemo, kaj občutimo ob določenem dejanju osebe, s katero smo v odnosu,
- povemo, kaj čutimo do osebe, s katero smo v odnosu,
- vprašamo, kako se drugi počuti,
- vprašamo, kaj drugi misli,
- vprašamo ali smo prav razumeli dejanje drugega / čustva drugega.
To in še mnogo več. Pomembno je, da to, kar smo povedali, drugi razume in da mi razumemo, kaj je drugi povedal. Vse lepo in prav do tukaj. Kaj pa če je problem v tem, da dejansko sploh ne pride do komunikacije oziroma pogovora med partnerjema, med mamo in hčerko/sinom oz. očetom in hčerko/sinom? Kje in kdaj se nam zatakne pri izražanju? Zakaj je lažje se narediti, kot da nečesa nismo slišali in se skriti v svojo luknjo, kjer smo varni (no, vsaj tako mislimo) ali pa zaradi prevelikega pritiska čustev pri sebi, tega ne izraziti? Ker nas je strah. Strah nas je, kaj bomo slišali oziroma strah nas je, kaj bo, če bomo svoja čustva priznali na glas, najprej sebi in potem še drugemu.
To je težko, a potlačena in neizrečena čustva so še težja. Nabirajo se v nas, tako kot neizrečene besede in lahko se zgodi, da določeni osebi ne bomo imeli več priložnosti povedati, kar čutimo. Včasih se izgubljena priložnost nikoli več ne vrne. Je tako kot snežinka, ki jo lahko opazujemo le v letu, a takoj, ko pristane na topli dlani, izgine. Lahko se zgodi, da zaradi čustev, s katerimi se nočemo soočiti in jih potlačimo, naredimo nekaj, s čimer prizadenemo ne le sebe, temveč tudi svojega najdražjega in s tem na primer povzročimo razpad odnosa.
V vsakem primeru ostanejo misli in čustva neizrečena, neizražena in odnosi nejasni. To povzroča zmedo, stres, ni jasnih mej in v takšnih odnosih se ne počutimo dobro. Vsak od nas si želi biti v odnosu, v katerem se bo počutil ljubljenega in spoštovanega, odnos, v katerem bo lahko on zares on. Ne čakati, da bo drugi nekaj naredil – če ste vi tisti, ki vas to moti in si želite drugačnega odnosa, vi naredite prvi korak in se izrazite (svoja čustva, svoje misli). S tem boste pokazali ljubezen in spoštovanje v prvi vrsti do sebe, saj boste upoštevali svoja čustva, upoštevali boste sebe. Nenazadnje dajete dober zgled, kako je prav. Nato pa ne popuščajte, bodite dosledni in vztrajni – tako pri sebi kot v odnosu do drugega. Nihče nas ni tega učil, je pa dobra novica, da se lahko tega naučimo sami 🙂
Članek je za Govori.se napisala: Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose, več na:
www.zdraviodnosi.si
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"