Predsednik nekoč skupne države je slovel tudi kot gurman, ki ni bil ravno izbirčen in je cenil dobro hrano, a obstaja jed, ki je resnično ni maral.
Josip Broz Tito, ki so ga včasih oboževale množice po celi Jugoslaviji, je veljal za velikega uživača. Rad je imel življenje, pogledal je za postavnimi damami, ni se mogel upreti dobri hrani in pijači. Številni niso vedeli, da je bil njegov zadnji strežnik Slovenec - šlo je za Jožeta Oselija.
Leta 1972 je postal osebni kuhar in butler Josipa Broza Tita v njegovi slovenski rezidenci na Brdu pri Kranju. V tej službi je ostal vse do Titove smrti leta 1980. V knjigi "Titovi posljednji dani" (Titovi zadnji dnevi) je razložil, da so predsedniku SFRJ vedno servirali različne vrste mesa, priloge in solate, on pa je sam izbral, kaj bo pojedel v določenem trenutku.
A nekega dne je na krožniku dobil prav posebno jed. Prinesli so mu namreč polže. "O, ne, polžev pa res ne bi jedel," je po besedah slovenskega kuharja rekel Tito. Jože je skupaj s svojo ženo Metko sedem in pol let skrbel za predsednikovo prehrano in sprejeme v njegovi rezidenci na Brdu pri Kranju. Zahvaljujoč delu za predsednika, je Oseli kuhal za mnoge znane osebnosti iz sveta politike in filma.
No, znano je, da je Tito naravnost oboževal zagorsko kuhinjo, še posebej pa so mu teknili štruklji. Rad je imel goveje meso, jutra pa je najraje začel s kratko kavo brez sladkorja. Glede na to, da je sicer veljal za gurmana, je malce nenavadno, da so se mu polži očitno upirali. Jedo jih v različnih delih sveta, najbolj znano pa je njihovo uživanje v Franciji, kjer so znani kot escargots.
Polži so del francoske kulinarične tradicije in so pogosto postreženi kot predjed, pripravljeni v masleni omaki s česnom in peteršiljem, kar številni resnično obožujejo, saj so zelo okusni. Poleg Evrope polže jedo tudi v nekaterih delih Azije, kot je na primer Vietnam, kjer so del tradicionalne kuhinje.