"Toksična, a tudi najboljša. Ne moremo si privoščiti, da bi jo izgubili," je rekel šef - in se motil

2. 3. 2026
"Toksična, a tudi najboljša. Ne moremo si privoščiti, da bi jo izgubili," je rekel šef - in se motil (foto: profimedia)
profimedia

"Vsak dan, ko zaščitite uničevalca, izgubite enega graditelja."  

Simon Ingari je kenijski karierni svetovalec in ustvarjalec vsebin na družbenih omrežjih, najbolj znan po svojih viralnih pripovednih objavah na omrežju X. S svojimi objavami na družbenih omrežjih osredotoča na dinamiko na delovnem mestu in zaposlitvene situacije, pred kratkim pa je nase opozoril z objavo o kandidatki za zaposlitev, ki se je razgovora udeležila s svojim dojenčkom in pod pritiskom pokazala izjemno profesionalnost. Ta njegova objava je postala viralna, o čemer so poročali tudi mediji.

V eni od svojih zadnjih objav se je razpisal na temo 'toksičnega uspešneža'.  Takole je zapisal potem, ko so ga v neimenovano podjetje poklicali, da bi jim pomagal in diagnosticiral krizo odhajanja zaposlenih. V danem trenutku je v njihovi operativi veljala kar 40 % fluktuacija.

Prvo, kar mu je povedal šef, je bilo: "Toksična je, ampak je naša najboljša zaposlena."

Toksična uspešnost

"Definirajte toksična," sem rekel.

"Briljantna. A brutalna. Ljudje na sestankih zaradi nje jokajo. Prisvaja si zasluge za vse. Spodkopava vsakogar, ki ga vidi kot konkurenco."

"Kako dolgo se to že dogaja?"

"Nekaj let."

"In ste to obravnavali?"

Nelagodno se je premaknil. "Poskusili smo vse."

"Pokažite mi to ‘vse’."

Odprl je prenosnik.

"Njeno ekipo smo preselili v drugo nadstropje."

"Da jih ne bi mogla terorizirati v živo?"

"Prestrukturirali smo oddelek. Med njo in ekipo smo postavili vmesnega vodjo."

"Ki je po štirih mesecih dal odpoved?"

"Poslali smo jo na coaching za vodje."

"Pa je šla?"

"Dvakrat. Rekla je, da je to pod njenim nivojem."

"Kaj še?"

"Ustvarili smo posebno projektno vlogo. Brez neposredno podrejenih."

"In?"

"Zastrupila je tri medfunkcijske ekipe. Dva vodji projektov sta se premestila.
Eden je dal odpoved."

Pogledala sem organizacijsko shemo. Dvanajst ljudi jo je prijavilo. Devet jih je odšlo.

"Niste poskusili vsega," sem rekel. "Poskusili ste vse - razen ene stvari, ki bi delovala."

"Ne moremo si privoščiti, da izgubimo njeno strokovno znanje."

"Ste pa že izgubili strokovno znanje devetih ljudi. Koliko je vredno strokovno znanje ene osebe?"

"Ustvari polovico naših prihodkov."

"Sama? Ali prek ekipe, ki jo uničuje?"

Tišina.

"Naj ugibam," sem rekel. "Vsakič ko nekdo da odpoved, prevzame njegove najboljše stranke. Trdi, da rešuje podjetje. Postaja vse bolj ‘nenadomestljiva’."

Njegov obraz mi je povedal, da imam prav.

Tri mesece kasneje me je poklical.

"Končno smo to naredili."

"Kaj se je zgodilo?"

"Kričala je. Grozila, da bo odpeljala stranke. Rekla je, da bomo brez nje propadli."

"In?"

"Dve stranki sta šli z njo. Dvajset jih je ostalo. Njena nekdanja ekipa cveti.
Prihodki so višji za 30 %."

"Kako?"

"Izkazalo se je, da ljudje delajo bolje, ko niso prestrašeni. Kdo bi si mislil?"

"Kaj se je v resnici spremenilo?"

"Vse. Zdaj si ljudje delijo ideje. Sodelujejo namesto da tekmujejo. Dejansko se k nam vračajo z željo po delu."

"Tisti, ki so dali odpoved?"

"Trije so se vrnili. Rekli so, da imajo radi podjetje. Samo z njo niso mogli delati."

Resnica o toksičnih super-zaposlenih

Simon svojo objavo konča z resnico o toksičnih vrhunskih izvajalcih:

"Ne dosegajo rezultatov kljub svojemu vedenju. Dosegajo jih zaradi njega. Ustvarijo kaos. Nato se postavijo kot edina rešitev. Izčrpajo ekipo. Nato trdijo, da nosijo vse na svojih ramenih. Mislite, da si ne morete privoščiti, da jih izgubite. A si jih ne morete privoščiti obdržati. Ker vsak dan, ko zaščitite uničevalca, izgubite še enega graditelja. In na koncu ostanete z eno strupeno zvezdo in pokopališčem vsega, kar bi lahko bilo."

Preberite si tudi:  Šef zavrnil kandidatko zaradi 'neobičajnega' hobija, internet pa ponorel