"Najbolj optimizirano življenje ni najsrečnejše življenje"
Se vam kdaj zgodi, da se vam ob nepopolnosti pojavi krivda, ob počitku pa nemir? Se že zjutraj zbujate z občutkom pomanjkanja časa in energije? Neprestano hitenje, deloholizem, perfekcionizem, kronična preobremenjenost … se vam zdi znano?
Sodobno življenje nas neprestano sili, da naredimo več, da dosežemo več, da presežemo več, da smo več – vse pa je začinjeno z obljubo, da se bomo potem počutili sposobni, izpolnjeni, vredni ... celo srečni. Ali smo srečnejši? Ali bomo kdaj naredili dovolj?
Israa Nasir, psihoterapevtka in avtorica odmevne knjige Toksična produktivnost, ki je prav te dni luč sveta ugledala tudi v slovenskem prevodu, trdi, da se produktivnost ne vrti nujno okoli tega, kako upravljamo s svojim časom, temveč ima več opraviti z uravnavanjem naših čustev. Nekdo nas je nekoč uspel prepričati, da smo samo zaradi ’več opravljenega dela tudi več vredni’. A to je le navaden mit. Mit, ki nas dela nesrečne in pelje naravnost v izgorelost.
"V otroštvu nas starši in učitelji spodbujajo, da izkoristimo svoj potencial in dosežemo vse, kar lahko. Na fakulteti se naše področje delovanja razširi – čim več želimo prispevati svetu, pustiti svoj pečat in spremeniti stvari na bolje. Toda za nekatere izmed nas se, ko odrastemo, ti visokoleteči cilji skrčijo na eno samo nujno prioriteto, če želimo biti nekaj vredni, moramo ustvariti več vrednosti. Ne da bi to opazili, naše zavedanje sebe ne temelji več na našem notranjem potencialu, temveč na tem, kar lahko s tem potencialom ustvarimo: izobrazbo, plačo, materialne dobrine, odnose, ugled. Svoje osebne vrednosti ne merimo glede na to, kaj smo že ustvarili, ampak glede na to, kaj nam naše današnje ustvarjanje lahko pomaga ustvariti jutri. Če v to zmes kanemo še naš tekmovalni svet, ki je usmerjen v rezultate in prerešetan s sporočili, naj ’garamo in se povzpnemo’ ali ’se še posebej potrudimo in gremo še korak dlje’, ni nič nenavadnega, da simo nikoli zadovoljni," je jasna Israa Nasir.
Avtorica nato prek nazornih primerov iz svoje lastne terapevtske prakse postreže s spoznanji, ki so izdatno podprta z raziskavami, postreže z nasveti v obliki praktičnih tehnik, ki vodijo ven iz začaranega kroga toksične produktivnosti. Da pa bi se to lahko zgodilo, moramo najprej bolje razumeti sebe. To je prvi in najpomembnejši korak k opolnomočenju in nato resničnemu okrevanju.
Kaj sploh je toksična produktivnost?
"Pojem toksičen lahko uporabljamo za opisovanje navad ali ravnanj, ki so mejo intenzivnosti ali pogostosti prestopili do te mere, da so postali nezdravi," piše avtorica in nadaljuje: "Če na primer naredimo uslugo ljubljeni osebi ali smo pozitivni, je to oboje lahko zdrava in dobra navada. Ko pa se delanje uslug spremeni v kronično ugajanje ljudem ali ko se risanje nasmeška na obraz spremeni v prikrivanje resničnih čustev, lahko takšno ravnanje postane toksično."
Med znaki, po katerih lahko pri sebi (ali drugih) prepoznamo nezdrave navade toksične produktivnosti, so:
- zaradi dela ali osebne rasti (ja, celo na tem področju lahko razvijemo toksično produktivnost) odklanjamo družabne dogodke,
- čez dan pozabimo jesti (ali se odločimo, da ne bomo jedli),
- počutimo se krive, ker nismo opravili dovolj dela,
- redno delamo nadure,
- več tednov (ali mesecev) se počutimo preobremenjeni z dogodki ali dejavnostmi.
Avtorica na tem mestu nato še upravičeno opozori: "Toda – spomnite se, da smo navajeni razmišljati binarno, zato neko dejanje najverjetneje dojemamo kot A) zdravo ali B) toksično. Vendar so binarnost produktivnosti pa tudi številni drugi dualizmi zgrešen konstrukt. Ne obstaja A ali B – črno ali belo, zdravo ali toksično; poznamo cel spekter produktivnosti."
Lahko ste skratka produktivni in greste po službi ven s prijatelji, kar nikakor ne pomeni izgube časa. In lahko do konca izpeljete stvari in se odločite, da ne boste sledili kulturno predpisanim ciljem, kar pa spet ne pomeni, da se zadovoljite z manj ali da ste neambiciozni.
"Pravzaprav je v bivanju ’nekje vmes’ tista moč, ki nam omogoča največjo prilagodljivost, da lahko rastemo, da najdemo tisto ravno pravšnje ravnovesje, ter da gojimo sočutje do sebe in drugih," še piše Israa in dodaja: "Ko pa se prevesimo v toksični del spektra, začnemo čutiti negativen vpliv na svoje splošno zdravje. To se lahko zgodi na dva načina. Navade toksične produktivnosti negativno vplivajo na naše fizično zdravje, saj želja po produktivnosti prevlada nad tem, da bi dali prednost spanju, dosledno zdravo jedli ali si vzeli čas za druženje in odnose. Če se zadržujemo v skrajnem delu spektra, lahko to vpliva tudi na naša čustva, zato začnemo dvomiti vase, se nagibamo k primerjanju z drugimi ter močneje občutimo sram in krivdo. Te navade krepijo občutke šibke lastne vrednosti in nepripadnosti. V skrajnem primeru lahko izkusimo izgorelost – občutek globoke čustvene, telesne in umske izčrpanosti, ki je posledica prekomernega in dolgotrajnega stresa."
Naše zgodbe
Asraa Nasir je tekom svojega terapevtskega dela prišla v stik z veliko ljudmi, ki so trpeli zaradi toksične produktivnosti, in vedno znova se je izkazalo, da gre odgovore na problem iskati v njihovi lastni osebni zgodbi.
"Naše zgodbe se običajno začnejo s sporočili, ki smo jih usvojili v otroštvu. Ne glede na to, ali gre za nauk skrbnika (običajno staršev, lahko pa tudi širše družine, učiteljev, sorojencev, vrstnikov itd.), en vidik naše kulturne ali duhovne vzgoje ali pomembno življenjsko izkušnjo, ki nas je oskrbela s presenetljivim spoznanjem, te zgodbe postanejo podlaga za to, kako gledamo na svet in nase. Povedano drugače, postanejo naša prepričanja."
Da si boste povedano lažje predstavljali, naj si iz knjige Toksična produktivnost izposodimo le eno od mnogih zgodb resničnih klientov, s katerimi postreže avtorica.
"Toliko mene zavrača sebe."
To je izrekla Julija, ko sva skupaj ugotavljali, zakaj se je počutila prazno, ne glede na to, kako pogosto je potovala, koliko ljubezenskih razmerij je imela ali kako zanimivi so bili njeni nazivi tekom njene kariere. Najin pogovor je razkril globoko razdvojenost znotraj nje – resnično je čutila, da obstaja prepad med tem, kako jo vidijo drugi, in tem, kako vidi samo sebe. Ti občutki so izhajali iz trdno zasidranega, temeljnega prepričanja: Sama po sebi nisem dovolj, da bi me drugi imeli radi in da bi jim pripadala.
Israa nato pojasni, da v Julijinem primeru starši med odraščanjem tej niso znali nuditi okolja, ki bi bilo podporno za njena čustva.
Pogosto je čutila, da so jo starši zavrnili, kadar je izrazila kakršnakoli težka čustva, kot sta žalost ali jeza. Starši so jo tudi sramotili, kritizirali in primerjali z drugimi. Ta izkušnja je vanjo vsadila globoko prepričanje, da je po naravi z njo nekaj narobe in da si zasluži manj, kot je menila, da potrebuje.
Na enem od njunih srečanj jo je nato nežno vprašala: "Julija, kaj pa, če s teboj ni nič narobe?"
Obmolknila je in zdelo se je, da prvič razmišlja o tej možnosti. Čeprav tistega dne ni dobila odgovora, je Julija sčasoma lahko raziskala dele sebe, ki niso bili povezani s produktivnostjo in osebnostno rastjo. Da bi preobrazila svoja temeljna prepričanja o sebi, je morala Julija najprej prepoznati vsako prepričanje, proučiti zgodbo, ki jo je spletla okoli njega, nato pa na novo oblikovati svoje dojemanje, da bi ustvarila novo temeljno prepričanje.
Za več branja
Knjiga Toksična produktivnost je v osnovi vodnik, ki je še kako aktualen in ne prizanaša z resnico. Psihoterapevtka in ustanoviteljica digitalne skupnosti Well.guide Israa Nasir ponudi z raziskavami podprte uvide o dinamikah, kot so občutek lastne vrednosti, sram, socialno primerjanje, izgorelost in perfekcionizem, ki nas pehajo v stalno prezaposlenost in večno nezadovoljstvo.
Avtorica bralca nato oskrbi s strokovnimi in oprijemljivimi nasveti, da bodo ti lahko ločili to, kdo so, od tega, kar počnejo, knjigo pa zaključi z besedami: "Ko se osredotočim na stvari, zaradi katerih se počutim prizemljena in radostna, se spomnim, da je življenje veliko več kot le naslednja prelomnica na mojem seznamu. Zaradi jasnosti, ki jo dobimo, ko svoj Jaz ločimo od svojega ’početja’, lahko zadihamo in se bolje uskladimo s svojimi vrednotami in srečo."
"Upam, da boste nekega dne lahko povsem spraznili svojo glavo, za nekaj časa odložili svoj seznam opravil in se okopali v toplem siju lastnega sončnega zahoda."
Preberite si tudi: Misija Štrbunk je didaktična pustolovščina za pogovor z otroci o zdravih navadah