Na pogovor je prišel v karirastem tvidu in bil hkrati videti malo angleški in originalen kot vedno, kot takrat, ko se je v šestdesetih prvič, še črno-bel, pojavil na malih zaslonih.
Njegove pesmi smo peli na vsaki žurki in po moje ni amaterskega kitarista, ki si ne bi vsaj domišljal, da zna zaigrati Slovenskega naroda sin. Na zadnji Noči z Modrijani je na tisoče obiskovalcev koncerta (skupaj jih je bilo 12 tisoč) dokazalo, da zna besedilo te že davno ponarodele pesmi. Letos bo zgodbo ponovil in prenovil v spremstvu Orkestra Slovenske vojske. Pesem so navdihnile zgodbe pevčevih znancev, začasnih delavcev v Nemčiji.
Ste morda opazili, kako mojstrsko je prevedel besedila Abbinih popevk v muzikalu Mamma Mia? Kar nas pravzaprav ne preseneča, saj je (iz čiste ljubezni) že davno prevedel npr. Dylanovo Forever Young v Za vedno mlad in pa Where Have All The Flowers Gone Peta Seegerja v Kam so šle vse rožice (še dva ponarodela komada). »V prevod pesmi iz Mamme Mie sem vložil vse svoje izkušnje in mojstrstvo, saj se vsak vokal, vsaka nota do zadnje osminke ujema z originalom,« pravi Tomaž in doda: »Zelo zahteven projekt, toda hvala bogu mi je uspelo.«
V petek, 4. novembra, lahko obiščete njegov jubilejni koncert z naslovom Na Šubičevi začeli – in preživeli. Letos namreč mineva 51 let od njegovega prvega nastopa. Spremljali ga bodo Janez Bončina - Benč, Jernej Jung, Drago Gajo, Pavle Kavec, Čarli Novak, Jani Golob, Andrej Hribar, Jani Lah, Boba Bračko ter EMŠO Blues Band (sami stari mački).
Seveda ne bodo manjkale njegove večno zelene uspešnice, kot so Danes bo srečen dan, Življenje je lepo, Špricer blues in druge, toda repertoar koncerta bo tudi prava učna ura zgodovine rokovske glasbe, saj bodo preigravali skladbe, kot so Apache skupine The Shadows ali House of the Rising Sun skupine The Animals. Lotili se bodo tudi temeljnih kamnov The Rolling Stones in dobrih starih The Beatles. »Nisem nostalgik, da bi razprav-
ljal, kdaj je bilo bolje, zdaj ali prej. Koncert smo naredili zato, da bodo mularija na Šubičevi in drugi mladi videli, za kaj gre. Najraje bi tudi igral na inštrumente iz tistih časov, a jih žal nimamo,« pravi in doda: »Kljub temu bomo poskušali doseči čimbolj originalen zvok, tak grob, direkten.«
Na koncertu bo slišati tudi meni do zdaj neznani Surfin' Bird surf rokerjev Trashmen, o katerem me Tomaž pouči, da je prvi ameriški pank komad in je bil vzor Ramonesom. Pevec ima hudo nenavaden vokal, toda tudi Tomažev vokal je hudo nenavaden (če se spomnite npr. komada Špricer blues). Preden so se pristojni navadili nanj, se je moral velikokrat postaviti zase ali celo spreti. »Za pesem Vem, da danes bo srečen dan so npr. rekli, da jo bo na Slovenski popevki pel kdo drug, ker sem tako zanič pevec,« pravi Domicelj in pribije: »Rekel sem jim: 'Kako prosim?' In zagrozil, da bom komad umaknil.«
Prvi originalni koncert je imel v četrtem letniku, kakopak na Šubičevi gimnaziji, ki jo je tudi obiskoval. To so bili časi, ko so na šolskih plesih še igrali pravi ansambli in je bilo zabave konec že ob enajstih. »Vsi si sicer predstavljajo, da smo imeli potem oboževalke, a ni tako. Medtem ko smo mi igrali, so se drugi zavohali in stiskali,« se zareži in pravi: »Ampak sicer sem bil na šoli vedno priljubljen, saj sem vedno nekaj ušpičil, pozitivnega ali negativnega.« Če ne drugega, so si, ko so začeli igrati, puščali dolge lase. »Nakar se je pojavila t. i. 'frizerska policija'. To so bili klinčevi 'snobi' v italijanskih oblekicah in z vespami, ki jim je šlo na jetra, da smo napol razcapani dolgolasci zdaj frajerji, oni pa niso več,« se brez dlake na jeziku spominja Tomaž. Z denarjem od zbranih vstopnin so (poleg honorarja za glasbenike) šli na maturantski izlet, na katerega sam ni šel, saj so ga že čakali novi izzivi – igranje na terasah na morju (kjer so se našle tudi oboževalke).
Tomaž Domicelj je sicer več kot le pevec in glasbenik – je tudi velik poznavalec glasbe (predvsem rok in folk glasbe). Več let (uradno od leta 1985 do 1992) je živel v Londonu, kjer je bil zaposlen v slovenskem uredništvu radia BBC. Tam je spoznal vrsto slavnih glasbenikov, denimo člane U2 ali Stinga. Toda že prej je veliko časa preživel v Londonu. Leta 1972 in 1973 je celo stanoval v legendarnem East Endu, v soseski, kjer je takrat vladal še čisti kaos, in je bil v stanovanju s podganami. »Hrano sem dal v peč, toda tudi tja so se prigrizle,« pravi. Začudim se, ko mi pove, da Londona v resnici ne mara preveč, saj meni, da se v svojem jedru ni preveč spremenil od časov Charlesa Dickensa. Bolj pogreša prijatelje in Anglijo kot deželo. »V Londonu si kot mravljica, čisto razčlovečen,« mi razloži: »Ob petih se zavali vsa tista množica v nagravžno podzemno in se z vlaki, ki vse do polnoči peljejo na četrt ure, vozijo v predmestja ali male kraje pri Londonu, prespijo in gredo zjutraj spet na pot.«
Tudi to je eden izmed razlogov, zakaj se je, individualist, kot je, raje vrnil domov v Slovenijo, četudi je, kot se zanj spodobi, kritičen tudi do svoje domovine ... praviloma odkrit, oster, uporen; toda vedno z razlogom.
Besedilo: Vida Voglar // Fotografije: Primož Predalič