Tomaž Simetinger: "Mladi kulturo vidijo kot področje, ki jih podpira pri njihovem osebnostnem razvoju!"

Obsežno raziskavo je Simetinger opravil v drugi polovici leta 2020 in v začetku leta 2021 na reprezentativnem vzorcu okoli štiri tisoč oseb, starih med 15 in 25 let. V njej so sodelovali mladi iz 36 srednjih šol in s šestih fakultet iz cele Slovenije.

Kot je pokazala vaša raziskava, so mladi v Sloveniji na področju kulture precej dejavni. Kaj mladim pomeni kultura, kako jo razumejo?

Mladi razumejo kulturo predvsem tako, da ločujejo med institucionalno kulturo, torej tisto, s katero se srečujejo v šoli ali kulturnih institucijah (gledališču, muzejih …), in lastnim kreativnim ustvarjanjem. Do kreativnih procesov so zelo odprti, izvajajo pa jih v prepletu z že ustaljenimi praksami, kot so petje, gledališče in drugo, pa tudi z novejšimi ustvarjalnimi pristopi, denimo oblikovanjem videoiger in podobno. Za mlade je na kulturnem področju najpomembnejša glasba v smislu popularne kulture, takoj za tem pa so žanri, ki temeljijo na vizualnem učinku – to so film, fotografija, likovno ustvarjanje. Pri tem se mladi pri nas, kot kažejo primerljivi podatki, bistveno ne razlikujejo od mladih recimo v Nemčiji.

Je med mladimi pri nas bolj priljubljeno individualno ali organizirano udejstvovanje v kulturi?

Mladi poudarjajo, da ne glede na umetniški žanr, s katerim se ukvarjajo, njihovo delo ni usmerjeno zgolj v proizvodnjo umetnosti, ampak jim pomeni sredstvo za osebnostno rast. Umetniški izdelek niti ni tako pomemben. Kulturo vidijo kot področje, ki jih podpira pri njihovem osebnem razvoju. Na to se vsaj deloma, v primerjavi s prejšnjimi generacijami, navezuje tudi manjša potreba po skupinskem delu v društvih ali podobnih organizacijah. Mladi so bistveno bolj usmerjeni v individualnost in osredotočeni na lastne potrebe in razvoj.

Kako je z vlogo kulture med mladimi v Sloveniji v primerjavi z ostalimi evropskimi državami?

Ustvarjanje mladih in njihovo vrednotenje kulturnih dejavnosti se bistveno ne razlikuje od ostalih vrstnikov po Evropi. Razlika je predvsem v kulturnih politikah, ki se dotikajo mladih. Ponekod so te usmerjene k mladim ter njihovemu aktivnemu državljanstvu in vključevanju na trg delovne sile, drugod s kulturo naslavljajo mlade tako, da jih želijo spraviti z ulic, ponekod se ukvarjajo z dostopnostjo vse bolj elitistične kulture za mlade in podobno. Vsaka država ima svoje prednostne naloge glede mladih in kulture.

Kako je s kulturo in mladimi v mestih in kako na podeželju, kjer je manj tovrstne ponudbe?

To je precej kompleksno vprašanje. V grobem velja, da se v urbanih središčih mladi, pogosto tudi ostali, soočajo z bogato kulturno ponudbo in veliko izbiro dejavnosti. Pogosto tako lahko govorimo o t. i. hiperprodukciji kulture. Na podeželju pa velikokrat ni tako. Mladi so tam z vidika dostopnosti kulture velikokrat deprivilegirani.

Zakaj je ukvarjanje s kulturo ali umetnostjo in njeno spremljanje za mlade tako pomembno?

Razlogov je cela vrsta. Najprej lahko izpostavimo, da jim kulturna ustvarjalnost omogoča iskanje lastne izraznosti, kar pomembno vpliva na razvoj človeka in njegovih kompetenc. Če pogledamo dijake, ki kulturnemu ustvarjanju namenjajo več časa, opazimo, da višje vrednotijo nekatera družbena področja in aktivnosti, kot so humanitarna dejavnost, izobraževalni sistemi, potovanja, druženje z vrstniki in različne kulturne dejavnosti, več uporabljajo splet za branje in drugo. Tisti, ki kulturno niso tako dejavni, pa porabijo več časa za gledanje filmov, serij in oddaj, splet uporabljajo bolj za nakupovanje in več časa posvetijo igranju videoiger.

Tisti mladi, ki se bolj kulturno udejstvujejo, se v povprečju tudi več ukvarjajo s športom in rekreacijo od ostalih vrstnikov. Več časa namenijo tudi druženju s prijatelji ali družino v primerjavi s tistimi, ki kulturnemu udejstvovanju ne namenjajo veliko ali sploh nič časa. In če pogledamo še polje bralne kulture, je raziskava pokazala, da tisti, ki kulturi namenjajo več časa, tudi več berejo; med njimi je tako pet odstotkov nebralcev.

Med tistimi, ki kulturno niso dejavni, pa ne samo da berejo manj, ampak je nebralcev kar 22 odstotkov.

Ali zaradi šolskih obveznosti mladim primanjkuje časa za kulturo?

Če upoštevamo razvoj šolstva in nekaterih s tem povezanih dejavnosti, bomo hitro ugotovili, da so se okoliščine za mlade v primerjavi s tistimi izpred samo nekaj desetletji zelo spremenile. Danes so pritiski v šoli in tudi zunaj nje na mlade zelo veliki in pogosto jim zmanjka časa za vse, kar bi si sami želeli ali od njih pričakujejo drugi. K temu moramo prišteti še vsaj dva pomembna dejavnika. Prvi je ekonomizacija prostega časa, pri čemer se mladi, pa tudi ostale generacije, soočajo s poplavo različnih pogosto plačljivih dejavnosti, ki jim zelo zapolnjujejo njihove urnike. Drugi pomemben dejavnik je razumevanje (javnega) prostora, kjer se mladi srečujejo. Danes so ti prostori pogosto zelo nedostopni ali pa močno nadzorovani. Mladi potrebujejo svoje sorazmerno avtonomne prostore, kjer se lahko prepustijo svoji dinamiki druženja in ustvarjanja ter tudi zabavi, ki je del tega procesa.

So vas ugotovitve raziskave v čem posebej presenetile?

Nekoliko me je presenetilo dejstvo, da je pri nas največ inštrumentalistov, kar je logična posledica dobrega delovanja glasbenih šol, glasbenikom pa sledijo fotografi. Slednje je posledica digitalne dobe, v kateri ima vsak dostop do pametnih naprav, s katerimi se uči fotografirati. Tretji po številčnosti so likovni ustvarjalci. Prav tako nisem pričakoval, da bo tako visok delež mladih, teh je približno polovica, ki javno ne nastopajo in večina med njimi si tega niti ne želi. To zanje ni prioriteta, pomembneje jim je, da skozi ustvarjanje pridobijo dobro izkušnjo, ne pa, da javno nastopajo, razstavljajo ali objavljajo. Pozitivno me je presenetila ocena mladih, saj jih približno 80 odstotkov trdi, da se bodo v svoji prihodnosti dejavno ljubiteljsko kulturno udejstvovali.

Katere so sistemske pomanjkljivosti na področju kulture za mlade v Sloveniji?

Na eno sem že opozoril, to je razumevanje javnega prostora, namenjenega mladim. Kot drugo bi si želel, da bi bili za mlade dostopnejši določeni mehanizmi financiranja dejavnosti. Ne predstavljam si, kako bi nekega denimo petnajstletnika lahko prepričal, da ustanovi svoje društvo, pri čemer bo moral pisati poročila, spremljati razpise, oddajati bilance in drugo zgolj zato, da bo pridobil nekaj minimalnih sredstev za ustvarjalne projekte, ki bi jih rad uresničil s svojimi vrstniki. Na tem področju bo treba najti nove poti do mladih.

Pomembno se mi zdi tudi, da mlade bolj vključimo v odločevalske procese. Če izhajamo iz kulture, je ključno, da lahko mladi določene programe sami oblikujejo. Ti morda ne bodo takšni, kot če bi jih oblikovali drugi, vendar bodo njihovi. Razmišljati pa bo treba tudi o tem, kako v kulturno-ustvarjalne procese vključiti tiste teme, ki zanimajo mlade. To so denimo ekologija, socialna pravičnost, kulturna raznovrstnost in drugo.

Kakšne smernice glede razvoja kulture za mlade ponuja raziskava?

V prvi vrsti se je treba zavedati, da raziskava prinaša prerez in pregled stanja. Narejena je bila za Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in je bila zato zasnovana v tem okviru. Smernice glede kulture in mladih bo treba razvijati v dogovoru s številnimi deležniki. Strateško bo treba predvsem razmisliti, kako razvijati ljubiteljsko kulturo in kakšna naj bo komunikacija z občinstvom. Če mladih danes večinoma več ne zanima sodelovanje s kulturnimi društvi, potem je nujen razmislek, kako temu prilagoditi to sicer zelo veliko in pomembno panogo.

Ena od smernic mora nagovoriti tudi vprašanje kulturno-umetnostne vzgoje, ki je ključna za sodelovanje na področju kulture. K temu naj še dodam, da je pri razmišljanju o mladih in kulturi pomembno, da se kulturne institucije med seboj ne dojemajo kot konkurenca, temveč se morajo med seboj povezovati. Ponudba velikih kulturnih hiš danes namreč tekmuje s stvarmi, kot so videoigre ali Netflix, ki je pri mladih zelo priljubljena oblika preživljanja prostega časa. Čeprav obenem prav ta novejša področja kulturnemu in kreativnemu sektorju prinašajo nove potenciale razvoja. Prav zato bo v zvezi z mladimi treba nasloviti določene smeri razvoja digitalne družbe. Nove tehnologije omogočajo nove umetniške žanre in dopolnjevanje obstoječih, česar se pogosto premalo ali sploh ne zavedamo. Veliko mladih je namreč kreativnih, a zunaj prevladujočih predstav tem, kaj je kultura. Ne smemo pa pozabiti niti na to, da bi morale določene institucije preprosto opraviti svoje delo, ki ga zdaj ne. Ena od ključnih organizacij pri tem je ŠOU (Študentska organizacija univerze), ki je v tem pogledu popolnoma odpovedala.

Vanda Božič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord