Na tej osnovi pozneje gradimo sposobnost čustvene regulacije, odnose z drugimi in splošen občutek, ali je svet za nas varno mesto.
»Prvo leto življenja določa, zakaj smo takšni, kot smo,« pravi Tomislav Kuljiš, ki velja za enega izmed najbolj znanih terapevtov v regiji in je avtor programov Starševstvo in zgodnji razvoj ter Osebni razvoj, ustanovitelj Centra Naravno starševstvo in IPD Centra, že desetletja opozarja na izjemen pomen zgodnjega razvoja. V obsežnem pogovoru za podcast Rastuci s djecom je razkril, zakaj prvih 12 mesecev oblikuje celotno naše kasnejše življenje – od notranjega miru do vseh naših odnosov.
Zakaj je pomembno, da je mama dobro
Kuljiš posebej poudarja, da otrok ni ločen od notranjega sveta matere. Če je mati pod stresom, v tesnobi ali izčrpana, otrok to dobesedno občuti v svojem telesu. »Ključ otrokovega stanja je, da je mama dobro – in ne, da je ‘dobra mama’,« pravi. Zato morata celotna družina, partner in širša skupnost ustvarjati pogoje, v katerih je mati lahko najboljša različica sebe – prisotna in avtentična za svojega otroka.
»Kako je meni v meni«
Po Kuljišu se prav v prvem letu življenja oblikuje temeljni občutek: »kako je meni v meni«. Pri nekaterih ljudeh ta občutek vzbuja varnost in mir, pri drugih pa ostane trajna nemirnost. Čeprav se tega zgodnjega doživetja ne moremo zavestno spomniti, je shranjeno v t. i. implicitnem spominu: »To je spomin, ki se ga ne moremo spomniti, a ga ne moremo pozabiti.« Na tej osnovi pozneje gradimo sposobnost čustvene regulacije, odnose z drugimi in splošen občutek, ali je svet za nas varno mesto.
Trmi kot »tok skozi telo«
V pogovoru se je dotaknil tudi trme, ki jo opisuje kot »močan električni tok« skozi otrokovo telo. Otrok je sam ne zna regulirati – za to potrebuje mirnega starša, ki mu njegovo stanje odseva. Zrcalni nevroni namreč povzročijo, da se otroci ob mirnem staršu dobesedno umirijo, ob nemirnem pa vznemirijo.
Meje iz avtentičnosti
Starše pogosto zanima, kako postaviti meje in biti dosledni. Kuljiš poudarja, da univerzalnega recepta ni, saj ima vsaka družina svoje okoliščine. Ključno pa je: »Meje morajo izvirati iz avtentičnega dela starša, ne iz vloge starša.«
Otrok namreč začuti energijo, s katero starš postavlja mejo – in prav ta razlika določa, ali gre zgolj za golo avtoriteto ali za resničen odnos.
Novi izzivi – čas pred zasloni in pomanjkanje stika
Poleg tem zgodnjega razvoja in starševstva je spregovoril tudi o vplivu sodobnega življenja. Kuljiš odkrito opozarja na »novo dinamiko družine«, v kateri zasloni, družbena omrežja in igrice pogosto kradejo prostor resničnemu stiku. Posledica so naraščajoča anksioznost, pomanjkanje empatije in vse več duševnih težav pri mladih generacijah.
Preberite še: Harry je spremenil svojo igro in obnovil odnos s kraljem. Je zdaj William v težavah?