Azra Širovnik (kolumna): Tretja zgodba - Eva

Azra Širovnik (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
21. 7. 2018

Ime ji je bilo Eva.

V moje življenje je prišla v drugem razredu gimnazije. Plava, aristokratska in bistra. Igrala je klavir in bila genij za biologijo in kemijo. Starša sta bila zdravnika in najina očeta sta bila prijatelja.

Občudovala je mojo kožo na obrazu, se pritoževala nad svojimi izpuščaji in hvalila mojo mamo, da jaz in moja sestra nimava teh težav s kožo, zaradi kuhe najine mame ter izbrano in skrbno pripravljene hrane.

Se pritoževala nad svojo: "Moji mami je njeno delo vse. Nikoli nič ne skuha doma. Imamo gospodinjo, ki pride dvakrat na teden in tolikokrat tudi skuha. Pri vas je tako lepo doma."

Meni pa je njena mama bila všeč – postali sva prijateljici in zaupnici. Ko sem ji zaupala o fantu iz sosednjega mesta, se mi je ponudila: "Če boš kadarkoli potrebovala opravičilo, pridi k meni, napisala ti ga bom." Zdela se mi je posebna, inteligentna in široka. (Pozneje se je izkazalo, da je tudi v resnici bila.)

Ko pa sem čez leto dni zares potrebovala opravičilo za 'špricanje' in prosila Evo, ali mi ga njena mama, tako kot je obljubila, napiše, me je presenetila s svojim odzivom. "Nič ji ne bom rekla! Kaj misliš, da se boš fajn imela in še druge prisilila, da te pri tem podpiramo??? Znajdi se sama, saj si zelo iznajdljiva," je cinično sklenila.

Obmolknila sem. Za vedno. Nikoli več, tudi pozneje ne, ko je doktorirala in postala znanstvenica in milijonkrat poskusila navezati stik z menoj, ji nisem nikoli imela volje odgovoriti. Enkrat mrtev, za vekomaj mrtev.

Priporočamo