Trgovina z ljudmi: "Človek ne bi smel biti na prodaj!"

Trgovina z ljudmi: "Človek ne bi smel biti na prodaj!" (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
8. 12. 2016

Medtem ko smo si lahko še pred dobrim desetletjem domišljali, da je trgovina z ljudmi nekaj, kar nas ne zadeva, se danes ne moremo več slepiti. Trgovina z ljudmi se dogaja. Tukaj in zdaj. Pred našimi očmi.

Katjuša Popović, predsednica Društva Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi
Pomagati otroku je največja možna odgovornost.

Priznam, naslov sem ukradla (napis akcije ozaveščanja iz Principa v trgovskem centru), a je tako poveden, da se mu nisem mogla upreti. Novodobno suženjstvo je družbeni problem globalnih razsežnosti, je huda kršitev posameznikove svobode in dostojanstva pa tudi kaznivo dejanje. Spolne zlorabe, izkoriščanje v smeri suženjskega dela, beračenje, prodaja človeških organov, prostitucija, prisilne poroke ...

Na vse to Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi, opozarja že 15 let.

Kot pionirji na tem področju, pojasnjuje predsednica društva Katjuša Popović, so orali ledino, se spopadali s pomanjkljivimi zakoni, podpisovali vrsto sporazumov o sodelovanju z različnimi institucijami, izvedli na desetine projektov, predvsem preventivnih delavnic tako za učence kot dijake, pa izobraževalnih za uslužbence policije, tožilstva in centrov za socialno delo. »To ni poklic, to moraš živeti, ponotranjiti,« je prepričana Popovićeva, saj je delo z žrtvami trgovine z ljudmi zelo specifično, zahteva veliko potrpljenja, veliko empatije do ljudi, ki se znajdejo v popolni stiski.

»Gre za 15 let boja na več področjih. Začeli smo optimistično, in ker se nismo imeli od koga učiti, smo partnerje poiskali v tujini. Za pomoč smo prosile Bolgarke, saj je bila Bolgarija država, ki je imela največ žrtev, takrat bila je izvorna država. In Italijanke, ker je bila Italija končna država teh žrtev. Italijanke so znale delati s tujkami, ki so prišle, Bolgarke pa s svojimi državljankami, ko so se vrnile domov,« pojasnjuje Popovićeva in dodaja, da doma najbolj zgledno od vsega začetka sodelujejo s sorodnimi nevladnimi organizacijami, kot je Društvo za nenasilno komunikacijo in Društvo SOS telefon – za otroke in ženske žrtve nasilja.

Ob 15-letnici delovanja društva Ključ ste izdali knjigo, v kateri je mogoče prebrati o zglednem sodelovanju z organi pregona in predvsem nevladnimi organizacijami, šolami, preseneča pa dejstvo, da v vseh teh letih niste podpisali sporazuma o sodelovanju s tako rekoč krovno institucijo, pod katero spadajo skoraj vse glavne aktivnosti boja trgovine z ljudmi, Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

V resnici je tako, da smo osnutek sporazuma pripravili v času, ko je bil minister za delo Vlado Dimovski, a potem se ni zgodilo nič. Pri tem naj poudarim, da so člani ministrstva ves čas tudi člani medresorske delovne skupine za boj zoper trgovino z ljudmi. Skoraj vsi direktorati ministrstva vsebinsko spadajo v naš kontekst, v resnici pa so na ministrstvu najmanj odzivni. Moram pa poudariti, da s posameznimi CSD, z operativci na terenu zelo dobro sodelujemo. Pokličejo nas, se pogovorimo, imamo krizne sestanke, z ministrstvom pa so sami zapleti. Zdi se, kot da smo brez njihove podpore. Najhujša stvar pa zadeva otroke, torej žrtve trgovanja z ljudmi.

Že vrsto let opozarjate, da nimamo urejenih namestitev za otroke brez spremstva, torej mladoletne otroke, ki so žrtve trgovanja z ljudmi in se znajdejo pri nas. Kako je to mogoče?

Otroci so najmanj zaščiteni. Že med lanskim begunskim valom smo opazili veliko otrok, ki so na tej dolgi poti ostali brez staršev. Ti sodijo v kategorijo otrok brez spremstva. Za te otroke brez spremstva v Sloveniji nimamo nobenih kapacitet. Naš sistem deluje tako, da je lahko takšen otrok nameščen 30 dni v krizni namestitvi, nato pa gre v varni prostor. Varni prostori pa niso namenjeni mladoletnim otrokom. Vprašanje je, kam bomo otroka lahko namestili. Pri nas je bil fant, ki je v Slovenijo prišel star 14 let in bil identificiran kot žrtev trgovine z ljudmi. Svojo polnoletnost je dočakal v azilnem domu, na dan polnoletnosti pa je prišel k nam.

Kdo bi moral urediti te zadeve?

Ministrstvo za delo, kdo drug! A če jih boste vprašali, bodo trdili, da je za otroke poskrbljeno v okviru krizne namestitve, v okviru kriznih centrov za mlade. Mimogrede te lahko naplahtajo, da to drži. A bistvo je, da tujci v krizni center za mlade ne morejo.

To je povsem v nasprotju z evropsko zakonodajo, na kar nas je opozorila GRETA. Po opozorilu je ministrstvo znotraj krizne namestitve dodalo besedilo, da mora tisti, ki izvaja krizne namestitve, poskrbeti tudi za otroke. A to ne gre, saj moraš imeti popolnoma drugačne zmogljivosti za te otroke, povsem drugačen program, denar, nepremičnine, ločene prostore. Zelo majhni otroci potrebujejo 24-urno spremstvo.

Teh otrok je vse več, pojavljajo se in se bodo pojavljali, ne samo z begunskimi vali. Ti otroci so doživeli trgovino z ljudmi na poti, saj za preživetje naredijo karkoli. Velika možnost je, da se jim to zgodi v ciljni državi, tam, kamor so namenjeni. To je res rak rana.

In za vse potrebuješ denar. Ga imate dovolj?

Denar je problem od prvega dne. MOL nas financira delno že od vsega začetka, sicer pa društvo denarja za svoje delovanje nima, saj smo financirani le, če nam s kakšnim projektom uspe na razpisu. Poleg tega smo neprofitna organizacija, ki ne ustvarja dohodka, da bi lahko sami sebe financirali. Sicer je naš izobraževalni del dejavnosti profiten, a ta denar se mora vračati v osnovno dejavnost – pomoč žrtvam. Ne moreš namreč denarja, ki ga zaslužiš z delavnicami, unovčiti in pretopiti v plače.

Urejeno bi moralo biti ravno obratno; da bi imeli stabilen vir financiranja za delovanje, nato pa bi morali delovati projektno. Do zdaj smo imeli največ sedem in najmanj enega zaposlenega; odvisno od projektov. Ko nismo dovolj financirani, nimamo zaposlenih. Ta trenutek ne vemo, ali bomo 1. januarja 2017 še delali, saj še ni rezultatov za nobenega od petih oziroma šestih razpisov, na katere smo se prijavili. To negotovost zdržijo samo tisti, ki verjamejo, ki to živijo.

V vseh teh letih ste se srečali z marsikatero žalostno zgodbo, ki jih piše življenje žrtev, katera se vas je najbolj dotaknila?

Težko se odločim, a najhuje se mi zdi trgovanje z otroki. Prav z njimi imamo najmanj izkušenj, a vem, da se bo to kmalu začelo dogajati. Sistem v Sloveniji pa ni tako nastavljen, da bi lahko optimalno pomagal. Pomagati otroku je največja možna odgovornost, ker to absolutno vpliva na njegovo življenje v prihodnje. Odrasel človek se bo s časoma nekako pobral, zaživel, otroci pa nimajo nobenega vira, iz katerega bi črpali. Zlorabljeni otroci ne razvijejo ničesar takšnega, na kar bi se lahko oprli, temveč vedno znova padejo v tvegane okoliščine in vedno znova tudi verjamejo. V tej želji po boljšem življenju se naivno oprimejo vsakogar.

Zelo me je prizadel primer deklice iz Maribora, ki je k nam prišla pred dvema letoma, stara 18 let. Odkrili smo, da ima hudo bolezen, razvito že v zadnji stadij ... Ko razčiščuješ za nazaj, jo pelješ k zdravniku, ta pa želi imeti kartoteko, ugotoviš, da je bila zanemarjena tudi tako, da je sploh niso vodili k zdravniku. Njena bolezen se je razvila med 10. in 14. letom, veliko prepozno je bilo, da bi lahko napako popravili. Spraševali smo se, kdo je zatajil, kako je mogoče, da tega niso opazili na CSD, pediater, zakaj otrok ni bil zdravstveno zavarovan, čeprav je slovenski državljan? Kje so luknje, skozi kaj padejo, kje jih zgubimo na tej poti? Deklica nima slabe samo zdravstvene diagnoze, temveč ima vse njeno življenje slabo napoved.

Kako pogosto se na vas obračajo ženske, ki so prisiljene v prostitucijo?

Žrtve se na nas ne obračajo direktno, temveč jih dobimo prek drugih nevladnih organizacij ali pa nas nanje opozorijo sorodniki, nekdo, ki je z njimi v stiku. O tem smo imeli tudi v društvu povsem napačno predstavo, ko smo naivno pričakovali, da nas bodo klicale po tekočem traku. Za to obstaja več razlogov, predvsem pa, da so te žrtve izolirane in nadzorovane. Žrtev nas ne more poklicati, medtem ko dela. Če je tujka, pa sploh ne, ker meni, da ne bo znala razložiti. To je osnovni problem. Pridejo pa do nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z bojem zoper nasilje. Mi gremo velikokrat na teren skupaj s policisti, saj so policisti žrtvi dolžni pojasniti, da lahko pridejo v stik z nami.

Kako pogosto vas zaprosijo za pomoč?

Vse manj jih izbere to pomoč.

Zakaj?

Ne glede na to, da so žrtve, imajo svoj načrt preživetja. Včasih se zgodi, da govorimo z ženskami, ki so tukaj več kot dve, tri leta, in vse kaže na to, da so žrtve. A nočejo pomoči, ker imajo denimo samo še en mesec, da odplačajo dolg. Ko jim ponudiš pomoč, posežeš v njihov načrt. In to je treba razumeti. Večina misli, da bi morale zagrabiti pomoč ... Mogoče s časoma, pozneje. Treba jih je razumeti, treba je razumeti njihov strah.

Vam je v društvu pomembneje, da žrtve znova zaživijo, kot pa da se z njihovo pomočjo primejo kriminalci?

Kakorkoli se sliši brezveze, ko se podpisujejo sporazumi, se teh sporazumov res držimo. V njih so jasno določene meje. Mi smo denimo policistom dolžni sporočati informacije o kriminalcih, pri čemer pa ne izdajamo vira, če vir tega ne želi. Ko so žrtve pri nas, se vsak dan bolj strukturira določena zgodba. Policisti so sprva pričakovali, da bodo žrtve takoj šle k preiskovalnemu sodniku, a ni nujno.

Včasih je bila žrtev edina oprijemljiva reč zoper kakšnega kriminalca, danes pa te žrtve tako razumemo, da se v predkazenskem postopku zbere toliko materialnih dokazov, da pričanje žrtve morda niti ni potrebno. Je pa odlično, če priča. V tem času je pomembno, da delamo z njo. Ne da žrtev pripravljamo za sodišče, razumeti mora, da ne gre na sodišče tožarit, temveč zato, da lahko pove svojo zgodbo. To je bistvo, da torej ona ne bo izdajalka, temveč se bo s svojo izpovedjo lahko zavzela zase. Tako dobi moč, da začne razmišljati tudi o svoji prihodnosti. Dokler živi v svoji izkoriščevalski zgodbi, je v krču. Za to je potreben čas, žrtve ne moreš forsirati.

V Sloveniji smo že vrsto let priča prisilnim porokam med mladoletnimi Rominjami in Romi, čeprav se v laični javnosti to dojema kot običaj, kot nekaj, kar je za Rome značilno. A vse več romskih deklic se zaveda, da to ni nekaj običajnega. Kako pogosto se na vas obrnejo romske deklice?

Vsako leto imamo kakšen primer, saj te deklice uidejo. Na eni strani se država trudi, da bi romsko populacijo vpeljala v neki sistem – in so seveda tudi vpeljani, saj otroci hodijo v šolo, dobivajo določene informacije, so ozaveščeni. Zadnji primer se je zgodil lani februarja, ko je od doma ušla deklica iz Maribora in se namestila v krizni center. Od tam so nato navezali stik z nami, stekel je proces, namestitev pri nas. Zgodba je vedno ista – nekdo si jo izbere, dedek ali oče jo proda, deklica pa raje zbeži od doma, kot da bi šla z nekom, ki ga ne pozna. S tem, ko dekle ubeži, se očetu dolg podvoji, zato je maščevanje, nasilje nekaj, čemur se deklica, ki se upre, ne more izogniti.

Koliko varnih prostorov ima društvo Ključ?

Samo enega, v njem je do pet žrtev hkrati. To je sicer dovolj, če gledamo število nameščenih, če pa bi jih, tako kot bi morali, odkrivali sami na terenu, bi bilo prostora absolutno premalo. Problem je namreč v tem, da je tega veliko, a ljudje tega ne prepoznajo.

Torej bi bilo potrebnega še več opozarjanja, preventive?

Tako je, ozaveščanje širše laične javnosti, ki hodi po cesti z zaprtimi očmi, in absolutno preventiva v šolah. In to zgodaj v osnovni šoli, primerno letom. Pri tem imajo veliko vlogo tudi starši, ki ozaveščajo na način, da temeljijo na ustrahovanju. Namesto da bi otroka opogumljali in opremili s pravilnimi informacijami, otroke strašimo. Otrok mora vedeti, da se lahko v primeru, da ga nekdo zasleduje, da se boji, lahko postavi pod bankomat, kjer so nameščene kamere.

Če razumeš trgovino z ljudmi, gre skoraj vedno za zlorabo zaupanja v nekem odnosu. Tega ne bo naredil neznanec, ampak nekdo, ki mu zaupaš, si se vanj mogoče zaljubil. Otrokom ne dajemo pravih informacij, kje prežijo nevarnosti. To ne pomeni, da vzgajaš nezaupanje. Recimo spoznaš fanta, starega 20 let, ki ima veliko denarja, dober avto, ti pa si stara 17. Super, on je prvi, ki ti nosi rože, ki te pelje na večerjo, te pelje v Portorož na kavo, krasni trenutki. A če je dekle ozaveščeno, se bo vprašalo, kako to, da je tako poln denarja, kakšno šolo je končal, kaj počne ...

Besedilo: Gordana Stojiljković // Fotografija: Shutterstock, osebni arhiv

Priporočamo