Tri fantastične ženske za katere so leta samo številka

Tri fantastične ženske za katere so leta samo številka (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Jana
13. 1. 2019

Da se življenje ne konča z upokojitvijo, so nam zaupale tri neverjetne ženske, polne energije in vitalnosti. 

Mili, Meta in Anita so ženske, stare od 62 do 73 let. Ko me je Anita Miković povabila v svojo več kot sto let staro ljubljansko Vilo Rozo, sem samo vpijala podrobnosti in se spraševala, kako vam bom opisala njen dom in v njem čisto posebno, odprto, družabno gospo, ki ima dva profila na Instagramu, čez 1.800 objav in kup sledilcev. Anita je svetovljanka, ljubiteljica lepega, svetovalka za notranje opremljanje, ženska, ki neguje tradicijo, in izjemna kuharica. Sovraži rutino in v njenem življenju stavek, nič se mi ne da, ne obstaja. Prav tako so leta zanjo nepomembna, za hip deluje brezčasna.

Meta Zagorc je ena od pionirk plesa v Sloveniji, a zdi se, da se ji leta ne poznajo. Dvajset žensk nas je na kupu, ona je naša plesna učiteljica solo latino plesov vsak ponedeljek zvečer in sprašujem se, od kod ji ta neverjetna življenjska energija, saj pleše, kot da smo sredi brazilske Copacabane. Že po prvi uri druženja si je zapomnila skoraj vsa naša imena. Pravi, da če učiš ljudi plesati, delaš z živim materialom, tako da moraš biti tudi sam malce živ.

Mili Dolenec je bila leta 2000 stara 44 let, žena, mama dvema otrokoma, zaposlena ženska v računovodstvu, s hišo in vrtom v Horjulu. Leto pred tem se je vpisala na ekonomsko fakulteto, saj prej za to ni bilo časa. Zamislila si je, da bo pri petdesetih diplomirala – in res, z užitkom je delala kljukice po opravljenih izpitih. Potem pa se ji je življenje obrnilo na glavo.

Anita Miković, 73 let: Naša lady, gospa z okusom

Anita ima svoj modni slog, seveda, a ima še nekaj drugega – je zelo karizmatična in vedoželjna oseba, ki bo z vami našla skupno področje za klepet, in potem ure v njenem dnevnem salonu kar tečejo. Vmes vam bo postregla z noro dobrim ekspresom ali čajem in piškoti – vse za to, da bo obema lepo. Zrasla je v meščanski družini, že od majhnega se je učila tujih jezikov in občutka za lepe stvari. Še vedno ima spravljene prtičke za čaj, ki jih je sama izvezla pri osmih letih.

Anita je temperamentna ženska, ki ne more skriti svojih dalmatinskih korenin, in kot sama pravi, ni bila nikoli preprosta punca. »Sem elektroinženirka, in to samo za to, ker sem se že v mladosti uprla dejstvu, da ženske nismo pametne in ne moremo biti uspešne.« Anita je prišla v Ljubljano z možem leta 1977 in več kot 30 let delala v zdajšnjem Telekomu Slovenija. Sodelavci, bila je na čelu ekipe s 45 ljudmi, so jo klicali naša lady, saj je niso občudovali samo zaradi njenega trdega dela, ampak tudi zaradi njenih drugih pozitivnih lastnosti. Je odprta, samozavestna oseba, ki je redko slabe volje, in zdaj, ko je v pokoju, ima, kot pravi Anita, še bogatejše življenje: »Začela sem se ukvarjati z vsem, kar sem si vedno želela, in ker me estetika, moda, oblikovanje veselijo, sem še bolj zagnana, znanja, ki jih imam, se lepo dopolnjujejo.«

Anita se v prvi vrsti obleče zase, pravi, da se želi dobro počutiti v svoji koži, res pa je, da redko ostane neopažena. »Nisem človek, ki bi pretiraval ali izzival, imam pa rada okusne in ekskluzivne stvari, še posebej uživam v podrobnostih.« Pred leti je v St. Moritzu bivala v istem hotelu kot igralka Sharon Stone. Anita je pristopila k njej, in dovolj je bil stavek: Zelo ste mi všeč. Sharon je njo in njeni prijateljici povabila na svojo zaprto dobrodelno večerno prireditev in tam so bili tudi trije fantje. Anita je sprva mislila, da so to njeni otroci, a kmalu izvedela, da je to priljubljeni glasbeni trio Il Volo. Ker s prijateljicami niso imele pojma, kdo so, so se fanti povsem sproščeno pogovarjale in še danes imajo stike.

Anito je užitek poslušati, ko razlaga, od kod in kako je dobila predmete v svoji hiši – čudovite peči so prinesli s podstrešja in jih obnovili, nekaj predmetov je iz družinske zapuščine, spet druge je kupila, ko je potovala po svetu. Obožuje London, tam tudi ostane za dalj časa med letom, obiskuje razstave, dražbe, vedno se po mestu vozi zgoraj v dvojnem avtobusu, da sproti vidi, kaj je novega, vsak dan obišče nov predel ... na nek način je to Anitino mesto. Ko se začne dolgočasiti, se iz Ljubljane odpelje v Celovec ali Trst, tudi če samo na kavo.

Je izjemna gostiteljica, ki ima rada svoje prijateljice in prijatelje, pogosti jih v svoji jedilnici ali zunaj na vrtu. Ker odlično kuha, jo prijateljice velikokrat prosijo za recept in kuharske nasvete. Prijateljice po vsem svetu spodbuja, da se ne zataknejo v dnevni rutini, zato se ji je zdela tudi dobra ideja, da utrinke iz svojega življenja deli z njimi na Instagramu. Ker je radovedna in jo vse zanima, nam približa lepoto, ki jo vsako oko ne zazna. Človek ne more verjeti, da so fotografije res spontane. In malce Anitinega življenja za hip postane tudi našega.

Dr. Meta Zagorc, 67 let: Telo je tempelj, in ne nebotičnik

Dr. Meta Zagorc je ena najuglednejših strokovnjakinj na plesnem področju doma in v tujini, v pokoju, a še vedno zelo aktivna. Malo še delam, pravi, raje živim s plesom kot brez. Na Fakulteto za šport je prišla v zgodnjih osemdesetih in še danes rada poučuje mlade. Za status joge kot izbirnega predmeta si na tej fakulteti prizadeva že 18. leto: »Mogoče bo prihodnje leto. Človek mora biti v življenju tudi vztrajen, ni dovolj, da si samo navdušen. Treba je izvesti tisto, kar si zadaš. Ogromno ljudi srečujem, ki si nekaj zadajo, vendar tega ne izpeljejo do konca. Seveda pa sta potrebna tudi čas in ljubezen, delo ti mora prinašati zadovoljstvo. Predvsem pa ne smemo preveč pričakovati. Ljudje samo pričakujejo in pričakujejo, ko se jim to ne uresniči, pa so razočarani. To je tak začaran krog, zato je treba najti ravnovesje, kot v kitajskem simbolu jin in jang, da smo malo beli, malo črni.«

Meta je prepričana, da se za življenjsko vitalnost da veliko narediti že v mladosti, ko otroke navadimo, da imajo odnos do športa ali umetnosti – to je vzgoja duha: »Meni je v življenju veliko prinesla atletika, ki sem jo trenirala v srednji šoli. Ko je prišla aerobika, smo se tudi kar naprej ukvarjali z gibanjem in telesom. Zadnjič sem prebrala lepo misel, da moramo s telesom ravnati kot s templjem, in ne kot s hitro rastočim nebotičnikom. To se mi je zdela nenavadna primerjava in zdi se, da ljudje velikokrat pozabljajo, da naše življenje ni samo hranjenje in spanje, ampak da je treba najti veselje ne glede na to, v kakšnih telesih živimo. Od veselja v svojem gibu, v svojem telesu prideta tudi zadovoljstvo in nasmeh.« Menda imamo različni ljudje različno količino energije, ampak z vadbo se ogromno pridobi, pravi Meta, predvsem pa tudi z odnosom do življenja.

Meta ne more iz svoje kože, še vedno prenaša svoje znanje in motivacijo na druge učitelje: »Na seminar o sproščanju se je prijavilo čez sto učiteljev. Tako da smo jih razdelili v tri skupine. Za jogo, na primer, jih je bilo prijavljenih čez 60 ... Opažam, da učitelji veliko odnesejo s seminarja. Upam pa, da bodo naučene metode in veščine prenesli tudi na otroke, zato jim vedno rečem: »Če ste v vsakem razredu enega otroka navdušili s svojim vzorom in delom, vam lahko to prinese zadovoljstvo. In če boste za nekoga najboljši učitelj, hvala bogu.«

Ljudmila Mili Dolenec, 62 let: Bog je obrnil v pravo smer

Mili je močna, srčna, prava ženska. Mirna (in mila) navznoter in navzven. Pravi, da se je pred 18 leti na novo rodila. Že dalj časa je imela težave z motnjami vida in po nekaj preiskavah so ugotovili, da je tik pred tem, da ji 'poči več žilic v glavi'. Anevrizme niso bile na površju, med operacijo so morali premikati možgane, zato je bila operacija zelo zahtevna, sledilo pa je dolgo okrevanje.

Po operaciji so Mili odsvetovali opravljanje izpitov na fakulteti, zato si je vzela čas zase: »Nekaj mesecev po operaciji sem šla na tečaj slikanja, to me je popolnoma prevzelo, in od takrat redno slikam. Začela sem z oljem in akrilom na platno, potem sem šla še na tečaj keramike, čez nekaj let pa še na tečaj akvarela. Zdaj največ slikam akvarel, in to s tehniko mokro na mokro. Pri tehniki slikanja z oljem lahko popravljaš sliko, medtem ko je pri akvarelu ne moreš. Nasploh je za akvarel potrebno veliko vaje, da narediš res lep izdelek, a gre za najbolj čutno slikanje, za dušo, akvarel je nežen.« Kot Mili, dodajam sama. Tako je imela Mili pri petdesetih namesto načrtovane diplome prvo samostojno slikarsko razstavo. »Človek obrača, a bog obrne,« zatrdi Mili in še pove, da je pri njej obrnil v pravo smer.

Bistveno po operaciji je bilo, da je Mili dosledno upoštevala nasvete zdravnikov. »Za menoj je 18 let lepega in bogatega življenja, operacija mi ni pustila posledic. Spominjam se, da sta mi pri okrevanju pomagali pričakovanje in rojstvo prve vnukinje (danes ima še eno vnukinjo in dva vnuka).« Vsi so vir njene neizmerne radosti.

Ko Mili govori o svoji največji preizkušnji v življenju, iz njenih oči sije hvaležnost. Po operaciji je k njej prišel nevrokirurg, prof. dr. Vinko Dolenc, ki jo je tudi operiral, in najprej preveril motorične sposobnosti, v smislu odprite oči, stisnite roke, premaknite noge ... »Razveselila sem se vsakega giba in se šele takrat zavedala, kako me je bilo strah morebitnih posledic.« Mili je še danes, po toliko letih, iz srca hvaležna omenjenemu prof. dr. Vinku Dolencu, prav tako pa tudi njegovemu asistentu dr. Radu Preglju ter Seyedu Yousefu Ardebiliju, nevrokirurgu, ki je bil njen angel varuh v bolnišnici in nato vsa leta okrevanja. »Ob njegovem znanju in srčnosti sem se počutila zelo varno. Žal je zdaj dr. Ardebili med angeli.«

Mili bo božično-novoletne praznike preživela s svojo družino, z ljudmi, ki jih ima rada. Ko sem prišla na obisk, je bila na mizi že pehtranova potica, Mili je delala angelčke za darilca, na stenah v kuhinji sem občudovala akvarele s čudovitimi domačimi petelini, naravo na eni in tihožitji na drugi strani. »Ustvarjam predvsem zase. Tisto, kar mi je všeč, o čemer dobim idejo. In to mi je najljubše. To je tista svoboda, ki mi jo ponuja slikarstvo.«

Besedilo: Lidija Petek Malus // Fotografija: Profimedia

Priporočamo