Simona, Tanja in Jana so tri od številnih žensk, ki jih je doletela diagnoza rak na dojki. Kako pogumne so bile in kaj svetujejo, smo izvedeli v kratkem pogovoru z njimi.
Jana Koteska, manekenka in stilistka
Kako ste prišli do diagnoze raka na dojkah in kako ste se s to novico spoprijeli?
Med prhanjem sem si zatipala majhno zatrdlino na desni dojki, nisem delala panike, to sem omenila takratni osebni zdravnici, ki je hitro zaključila, da ni nič nevarnega, saj je bila zatrdlina 'gibna z žlezami' (po navadi je nevarna tista, ki je čvrsto pritrjena). Čez nekaj mesecev se je nenadoma povečala, in takrat me je vseeno poslala na nadaljnje preiskave, ki so potrdile moje zle slutnje.
Na začetku se mi je zdelo, kot da gledam film in da se to ne dogaja meni ... Vendar sem se hitro streznila, in ta 'projekt' vzela zelo resno, iz dneva v dan živela z močno željo po zmagi, se postopoma soočala z vsem, kar me je čakalo. Danes vem, da je bil to eden od mojih najpomembnejših življenjskih projektov, ki se je končal uspešno in mi presenetljivo prinesel tudi veliko dobrega. Tudi dve krasni prijateljici – Tanjo in Simono.
Kaj je bilo med postopkom zdravljenja bolezni za vas najbolj obremenjujoče?
Izguba las se mi je zdela najprej najbolj grozna, saj to gledamo v filmih in vemo, da si takrat zares bolan in da ne sledi nič dobrega. V realnem življenju pa se ti potem, ko spregovoriš, kaj se ti dogaja, odpre popolnoma novi svet, za katerega nisi vedel, da obstaja. Slišiš zgodbe ljudi, ki so to že preživeli, in ti dajo motivacijo, da ti bo uspelo. Čudila sem se, kako pogost je rak tudi med mladimi, vendar o tem ne spregovorijo. Meni je bilo obremenjujoče, če se o tem, kar se mi dogaja, nisem pogovarjala ali delila z drugimi. Izguba las mi je kmalu postala fascinantna, organizirala sem modno fotografiranje brez las in fotografije so še danes pretresljivo navdihujoče, tudi zame.
Kako se je zdravljenje zaključilo in kako na bolezen gledate danes?
Zdravljenje se je zaključilo avgusta 2010 z obsevanji, pred tem še s kemoterapijami in operacijo. V tem nenavadnem letu, deset let pozneje, pa sem avgusta 2020 rodila sinka. Hvaležna do neba! Zato si dovolim praznovati in se veseliti življenja vsak dan, ne se obešati na slabe stvari, ampak najti dobre in jadrati na njihovih krilih.
Kaj bi svetovali ženskam, tako tistim, ki se z boleznijo še nikoli niso srečale, kot tistim, ki so to diagnozo že prejele?
Seveda vsem želim, da bi bili zdravi in da se ne bi nikoli srečali s težkimi diagnozami, saj ne živimo zato, da bi trpeli, ampak se imeli dobro. Mogoče pa je vendar včasih tak šna izkušnja pomembna, da nam pokaže nekaj trpljenja, nas opozori pred nečim, nas naredi močnejše, saj ravno zato potem znamo ceniti, kar imamo, in zares uživati. Vsaj jaz gledam tako, in če si izposodim misel naše drage pokojne Mojce Senčar, vsak dan je lahko lep, ne glede na vreme!
Simona Škrobar, diplomirana inženirka radiologije
Kako ste prišli do diagnoze raka na dojkah in kako ste se s to novico spoprijeli?
Moje počutje že dva meseca pred ugotovljeno diagnozo ni bilo v redu. Bila sem utrujena, zaspana in brez energije. Potem sem si nekega večera po čistem naključju zatipala zelo majhno bulico pod levo dojko. Ker sem že takrat bila zaposlena na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, sem imela to možnost, da sem se naslednji dan pokazala zdravniku in tako že isti dan tudi izvedela za diagnozo. Moram reči, da sem bila kar trdna in takoj pripravljena na ‘boj’. Seveda te je strah in pomisliš na najhujše, vendar pri meni ta strah ni prevladal. Hitro za tem sem spoznala Jano in Tanjo. Ko spoznaš, da nisi edina, ki jo je ta bolezen doletela, je vse veliko lažje.
Kaj v postopku zdravljenja bolezni je bilo za vas najbolj obremenjujoče?
Najtežje mi je bilo to novico sporočiti mami, kajti tudi ona je zbolela za rakom dojk že zelo mlada. Hudo mi je bilo ob misli, da bo morala zdaj z mano še enkrat čez vse to. Čakala sem kar nekaj dni, preden sem ji povedala. Druge stvari, povezane z zdravljenjem, ter izguba las pri kemoterapiji in slabost me niso tako obremenjevale.
Kako se je zdravljenje zaključilo in kako na bolezen gledate danes?
Zdravljenje se je na srečo zaključilo uspešno. Danes sem hvaležna za to izkušnjo, ki mi je prinesla veliko sprememb, tudi pozitivnih. Bolezen te prisili, da se ustaviš, poglobiš vase in narediš ‘generalko’.
Kaj bi svetovali ženskam, tako tistim, ki se z boleznijo še nikoli niso srečale, kot tistim, ki so to diagnozo že prejele?
Da poslušajo svoje telo, se samopregledujejo in predvsem, da hitro reagirajo. Tistim z diagnozo pa, naj ne skrivajo bolezni, naj se na glas pogovarjajo o njej, ker je to razbremenjujoče in blagodejno za telo.
Tanja Španić, Predsednica Združenja Europa Donna Slovenija
Kako ste prišli do diagnoze raka na dojkah in kako ste se s to novico spoprijeli?
Odkar sem prvič zatipala spremembo je minilo že 13 let, vendar se je najprej izkazalo da gre za nenevarno (benigno) spremembo, ki pa se je čez slabo leto spremenila v maligno. Ko pa je bil izvid 'sumljiv', sem imela srečo, da me je zdravnik jemal resno in me zelo hitro poslal na Onkološki inštitut. Tam so potrdili, da gre za raka, in naprej je steklo vse zelo hitro. Zaradi vsega, kar se je pred samo diagnozo dogajalo, sem že malo slutila, da bi lahko bil to rak, tako da ni prišlo ravno kot strela z jasnega. Na začetku sem se čustveno kar nekako distancirala od same situacije in pristopila bolj znanstveno, saj sem takrat bila ravno v prvem letniku podiplomskega študija biomedicine in preučila sem vse strokovne članke in protokole. Onkologinja je razumela moj pristop in sva običajno imeli malo bolj 'strokoven' pogovor. Ves čas me je na terapije in preglede spremljal mož. Družina in prijatelji so bili tudi zelo dobra podpora.
Kaj v postopku zdravljenja bolezni je bilo za vas najbolj obremenjujoče?
Med zdravljenjem nisem imela nekih hudih težav, včasih sem si pa želela, da bi imela več energije za vsakdanja opravila in za daljši sprehod. Vendar se je po zaključku kemoterapije to izboljševalo.
Kako se je zdravljenje zaključilo in kako na bolezen gledate danes?
Primarno zdravljenje je bilo zaključeno po 9 mesecih, sledile so še operacije – rekonstrukcija in še 10 let dopolnilnega hormonskega zdravljenja. Vse se je zaključilo pred dobrim letom in pol. Bolezen me je spremenila, mogoče vzela nekaj telesnega, dala pa veliko več. Ta proces sprememb še vedno traja. Spremenila sem odnos do sebe, drugih ljudi in do večine stvari. Danes na bolezen gledam kot na največji izziv v življenju do zdaj. Drugi največji pa ravno prihaja, saj z možem pričakujeva prvorojenko.
Kaj bi svetovali ženskam, tako tistim, ki se z boleznijo še nikoli niso srečale, kot tistim, ki so to diagnozo že prejele?
Za uresničevanje svojih želja in sanj ni potrebno čakati, da te doleti neka huda izkušnja kot je diagnoza rak, lahko začnemo tudi brez tega. Po bolezni pa je treba živeti naprej. Mogoče še boljše kot pred boleznijo.
Napisala: Katja Kozlevčar // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik