Predstavljamo tri prostočasne dejavnosti za otroke, ki so zaradi svoje inovativnosti pritegnile naše zanimanje. Verjamemo, da bodo navdušile tudi vas.
Učenje angleščine skozi igro
V varnem in sproščenem okolju se otroci lažje izrazijo
Mednarodna metoda poučevanja angleščine, ki jo je zasnovala britanska lingvistka Helen Doron, temelji na posnemanju naravnega načina učenja maternega jezika. V Sloveniji se po tej metodi trenutno uči več kot dva tisoč otrok v desetih krajih. V zadnjih 30 letih se je s franšizami razširila v več kot 35 držav po svetu. Otroke na igriv in sproščen način spoznava z angleščino na dinamičnih uricah, ki vključujejo veliko gibanja, petje, ples, igre z različnimi večjimi pripomočki ter pristope iz Montessori in valdorfskih konceptov šolanja.
»S takim lahkotnim načinom učenja se otroci niti ne zavedajo, da usvajajo nove besede,« pravi Nina Žerjal, ki je metodo leta 2011 pripeljala v Slovenijo. Kot profesorica angleščine je po rojstvu hčerke Lane iskala ustrezna orodja, ki bi pomagala pri zgodnjem učenju. »Zavedala sem se neizmernega potenciala za učenje, ki ga otroci skrivajo v sebi v prvih letih življenja, kot učiteljica angleščine pa nisem poznala metode, ki bi mi omogočala učenje tako majhnega otroka,« pojasnjuje glavni franšizi za slovenski trg.
Otroci naj se čim prej spoznajo s tujim jezikom
V Sloveniji je trenutno 35 licenciranih učiteljev, ki po metodi Helen Doron English poučujejo otroke od treh mesecev do 19. leta starosti. »Bistvo zgodnjega izpostavljanja jezika temelji na ustvarjanju zvočne kopeli, kar pomeni, da otroke s pomočjo zvokov iz okolja redno izpostavljamo jeziku,« pojasnjuje Žerjalova. Otroci doma gledajo učne risanke in poslušajo zvočne zapise, s čimer spoznavajo besede ter jezikovne strukture, ki jim nato učitelji na učnih urah dodajo pomen.
»Otroški možgani intenzivno tvorijo nevronske poveze vse do šestega leta starosti in predstavljajo pomembno okno za otrokov umski razvoj. Pozneje se ta sposobnost hitrega učenja umiri, otroci spoznajo logično razmišljanje in preidejo v procese učenja, kot jih poznamo odrasli,« dodaja. Ekipi licenciranih učiteljev se je po treh olimpijskih nastopih in končani 20-letni športni karieri v Kranju pridružila plavalka Anja Čarman Cekič, ki je med šolanjem sedem let živela v ZDA.
S programom se je prvič spoznala, ko je k angleščini vpisala prvorojenko, razgibanost in lahkotnost na uricah pa sta jo spodbudili, da je opravila učiteljski tečaj in se v kranjskem centru tudi zaposlila. »Učitelji z otroki ves čas govorimo angleško in rezultati so fenomenalni. Najmlajši se res hitro učijo in z odzivi kažejo, da nas razumejo. Pri starejših otrocih opažam, da tudi najbolj tihi in sramežljivi otroci po nekaj mesecih pridobijo samozavest, da lahko na vprašanja odgovarjajo že v celih stavkih,« ugotavlja nekdanja plavalka in mati dveh otrok.
Okolje, v katerem se počutijo varne
Učenje po metodi britanske lingvistke poteka v učilnicah na tleh v skupinah z največ osmimi otroki. Posamezni programi so prilagojeni razvoju in starosti otrok, poudarek pa je na sistematičnem principu spiralnega učenja, ki omogoča, da se določena snov ciklično večkrat ponovi in jo tako otroci lažje usvojijo, pojasnjuje Žerjalova. »Največja razlika z običajno šolo je v tem, da pri klasičnih metodah učenja otroka učimo, dokler določene snovi ne zna do potankosti. Otroci si ne bodo zapomnili vseh podatkov, če jih bomo naenkrat obremenili s preveč informacijami,« je prepričana.
V največjem centru v Ljubljani, ki ga obiskuje več kot 500 otrok, v zadnjih letih opažajo, da poleg otrok, ki jim starši želijo zagotoviti zgodnje spoznavanje jezikov, prihaja vse več osnovnošolcev z učnimi težavami pri angleščini. »V teh primerih je staršem najpomembnejše to, da otrokom omogočimo varen prostor, kjer se lahko izražajo brez strahu pred tem, da bi se jim ob napaki kdo posmehoval,« pravi vodja ljubljanskega centra Renata Horvat.
»Običajno šolanje od njih zahteva, da se naučijo določeno snov in to potem pokažejo na testih s pravilnimi odgovori ali obkroževanjem,« ugotavlja ena najbolj izkušenih slovenskih učiteljic te mednarodne metode. »Tudi pri nas preverjamo znanje, ker tako spremljamo napredek otrok, vendar otroke pri tem ves čas spodbujamo k razmišljanju in izražanju, kar je zanje zelo dragoceno,« še pravi vodja Helen Doron centra v Ljubljani.
Prve slovenske jogijske kartice za otroke
Joga za otroke je relativno mlada dejavnost, a zanimanje za otroško jogo je vse večje tudi pri nas, saj jo številni vrtci in šole vključujejo v svoje programe. Med izvajanjem joge otroci dihajo, se gibajo in uživajo. Igrivi položaji, kot so mačka, lev, miška in drugi, otroke učijo osnov joge. Da bi otroke na svojih urah na zanimiv in igriv način privabila k spoznavanju položajev, je Maja Podpečan, idejna vodja Joga Mali Ganeša, skupaj z ilustratorko Urško Kalčič oblikovala prve slovenske jogijske kartice za otroke.
»Komplet vsebuje 31 barvitih ilustracij z gibalnimi položaji in na drugi strani opise položajev. Kartice so namenjene uporabi doma, kjer lahko otroci sami ali s starši izvajajo položaje, in pa kot pripomoček vzgojiteljem in učiteljem. S karticami izvajamo gibanje in učenje skozi igro z barvitimi ilustracijami, ki spodbujajo otroško domišljijo, ustvarjalnost, krepijo moč, povečujejo koncentracijo in ponujajo neskončne možnosti raziskovanja. S karticami otroci dobijo znanje o telesu in dihanju, kar jim pomaga v vseh življenjskih okoliščinah, in orodja za umiritev, boljše počutje in razumevanje svojih čustev,« razloži Maja Podpečan, ki je tudi certificirana učiteljica hatha joge, joge za otroke YAI in pravljične joge ter diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok.
Z otroško jogo se je Maja prvič srečala na izobraževanju pravljične joge Urške Božič Križaj, kjer je leta 2015 opravila tečaj in takoj začela izvajati otroško joge. Pozneje je svoje znanje nadgradila z izobraževanjem Cayetane Rodenas in pridobila mednarodni certifikat Yoga Alliance International. Maja je tudi sama raziskovala vpliv joge na vedenje otrok in ga predstavila v svojem diplomskem delu.
Joga za otroke – zabavna in igriva
Otroci živijo v hitro razvijajočem se tempu življenja, s polno zasedenimi urniki, visokimi pričakovanji staršev, zunanjimi pritiski, elektronskimi napravami, trgovskimi centri. In vse to je zanje zelo stresno. »Kot vzgojiteljica v vrtcu in učiteljica joge za otroke sem ugotovila, da lahko joga pomaga pri vseh teh pritiskih. Ko se otrok nauči tehnik sproščanja, lahko vse življenjske izzive manj stresno predela,« razloži naša sogovornica. Joga v zgodnjem otroštvu spodbuja pozitivno samopodobo in zavedanje telesa. Fizično povečuje njihovo moč, gibljivost, koordinacijo in izboljšuje držo. Hkrati pa se poveča njihova koncentracija, mirnost in sproščenost. Med izvajanjem joge otroci telovadijo, se igrajo in zabavajo.
Digital School – od digitalne abecede do bontona
Šola, ki v resnici ni šola, ker ni ocenjevanj, ni domačih nalog, ni prisile – gre za obšolsko dejavnost, krožek, ki ne vzgaja le programerjev, ampak otrokom podaja znanja, ki so pomembna na področju digitalizacije: sodelovanje, logično razmišljanje in računalniške osnove: kaj je logaritem, kaj je program, kaj so 'if' stavki ... In to ne tako, da bi se jih otroci naučili na pamet in pozabili, ampak da jih bodo razumeli in jih bodo znali vse življenje. V šoli niso samo fantje, tudi dekleta obvladajo, ne le da imajo enake možnosti za uspeh pri programiranju, ampak so statistično gledano še celo boljše od fantov, saj jim je logično razmišljanje zelo blizu.
Otroci in digitalna abeceda
»Ta znanja so pomembna, ker vemo, da bo čez manj kot desetletje 54 odstotkov služb drugačnih, kot so danes. Mi moramo zato otroke pripraviti, da sta digitalizacija in robotizacija tukaj. To ne pomeni, da bodo v prihodnje delali samo še roboti in bo vse digitalno, daleč od tega. Bo pa to vplivalo na službe, ki bodo drugačne. In če bomo otrokom predstavili na pravilen način digitalno abecedo, kot temu rečemo mi, se bodo lažje in hitreje znašli v novih pogojih dela,« je prepričan Matija Torlak, direktor Digital School iz Ljubljane.
Digital School izvira s Kosova, obstaja že štiri leta. To šolo je tam obiskalo štiri tisoč otrok, od tam pa se širi po vsej Evropi, od lani je tudi v Sloveniji. Trenutno ponujajo dve opciji: obiskovanje tečaja dvakrat ali enkrat tedensko. Otroci se v prvem letu učijo osnov logičnega razmišljanja in programiranja, poleg tega vsak otrok naredi tudi veliko animacij in igric. Starejši otroci od desetih let začnejo v drugem razredu delati mobilne aplikacije v android okolju, začnejo se učiti postavljati spletne strani v wordpressu. Tretje šolsko leto je na vrsti učenje in spoznavanje programskih jezikov, kot sta HTML in Java Script. V četrtem letu pride na vrsto že pravo programiranje.
Za mlajše imajo vmes na voljo še programiranje 3D-igric, kar pomeni, da se v drugem šolskem letu namesto izdelave mobilnih aplikacij posvetijo ustvarjanju 3D-igric v Microsoftovem programu Code. So pa vsi ti programi namenjeni otrokom, saj so v Digital School specializirani le za poučevanju otrok. Podpira jih tudi Microsoft, z njimi imajo podpisano licenco za izvajanje Minecraft programa.
»To je fenomenalen program, saj otrokom predstaviš zgodovino, biologijo, matematiko na drugačen način. Ko se učijo npr. o srcu, jim program mogoča, da gredo v srce, lahko vidijo prekate ... Če imamo 3D tiskalnik, lahko to srce celo natisnemo, in bodo tako otroci dejansko videli, kako vse skupaj izgleda. Takšen način je seveda drugačen od klasičnega branja iz učbenika,« navdušeno pripoveduje Mitja Torlak. »Je pa osupljivo, kaj vse delajo sedem, osemletniki, štirinajstletniki, če jim damo primerno okolje,« še doda.
Šola, kjer se učitelj ne dotakne miške
Otroci se učijo reševati probleme s pomočjo logičnega razmišljanja. »Naši učitelji (trenutno jih je osem, op. p.) se ne smejo dotakniti mišk učencev, ampak morajo tako dolgo pomagati otroku oziroma z njim na tablo narisati problem, da otrok sam najde rešitev. To je pomembno, ker je vsaka naloga, vsaka stopnja težja, in če otrok eno stopnjo izpusti oziroma jo preskoči, se mu pri naslednji pojavi blokada, zaradi česar pride do frustracije, ta pa lahko povzroči, da otroka to ne bo več zanimalo,« pojasni Torlak. Ravno zaradi tega imajo na tečaju (v skupini) največ 14 otrok, da se res lahko vsakemu posvetijo ter da vidijo, da resnično vsak otrok razume snov.
V ozadju imajo narejen program, kaj vse otrok doseže, in če izpolnjuje pogoje - če želi priti v naslednjo stopnjo, mora uspešno opraviti vsaj 70 odstotkov programa. Pogoj za vstop na višjo stopnjo pa imajo zato, ker je potrebno določeno število ponovitev. »Otroke spodbujamo, predvsem jih motiviramo za samostojno delo oziroma da naredijo svojo prvo igrico ali aplikacijo o stvareh, ki jih res zanimajo. Otroke tudi učimo obnašanja na spletu, temu pravimo digitalna sled oziroma 'digital citizenship', torej jih učimo tudi digitalnega bontona,« še doda Torlak.
Besedilo: Petra Košič in Mina Jereb // Fotografije: Lola Alarco, osebni arhiv, Shutterstock
