Zadnjih 50 let nas odločevalci in ekonomisti prepričujejo, da davčne olajšave za najpremožnejše bogate posameznike in visoke dohodke ne prinašajo zgolj koristi tem slojem, temveč se po principu 'kapljanja navzdol', t.i. trickle-down, širijo na celotno gospodarstvo. Nova mednarodna analiza pa zdaj kaže, da ta 'trickle-down' morda ni nič drugega kot mit.
London School of Economics (LSE) in King's College London sta po delu raziskovalcev Davida Hopea in Juliana Limberga pripravili obširno analizo - pregled 50 let davčnih reform (1965–2015) v 18 razvitih državah, z namenom, da bi ocenili učinke velikih znižanj davkov za bogate.
In rezultati so bili jasni. Čeprav so se dohodek najbogatejših občutno povečali, politika davčnih rezov praktično ni izboljšala glavnih gospodarskih kazalcev - gospodarske rasti in zaposlenosti.
"Znižanje davkov za bogate povečuje deleže najvišjih dohodkov, vendar ima le majhen vpliv na gospodarsko uspešnost," pišejo raziskovalci in dodajajo: "Naša analiza je pokazala močne dokaze, da znižanje davkov za bogate povečuje neenakost dohodkov, vendar nima vpliva na gospodarsko rast ali brezposelnost."
Po mnenju raziskovalcev je to dokaz, da je 'ekonomska utemeljitev za ohranjanje nizkih davkov za bogate šibka'.
Zakaj se davčne olajšave niso prelile na širšo ekonomijo
Avtorji poudarjajo, da znižanje davkov bogatim resda poveča delež dohodka najvišjemu sloju, hkrati pa realni bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca in stopnja brezposelnosti ostaneta praktično nespremenjena, saj učinki statistično praktično niso odstopali od nič.
Ultimativni dokaz proti klasični teoriji 'trickle-downa' je tako, da davčne olajšave za bogate ne spodbudijo večjih vlaganj, povečanega zaposlovanja ali rasti plač za širšo populacijo. Namesto tega se premoženje in dohodek še bolj skoncentrirata med bogatimi.
Avtorja tudi opozarjata, da obdobje po drugi svetovni vojni - ko so bile davčne stopnje za bogate visoke - sovpada z obdobjem močne gospodarske rasti in nizke brezposelnosti.
Reakcije in komentarji ekonomistov
Rezultati študije so naleteli na odmev - med drugimi jih je komentiral Gabriel Zucman (Berkeley), ki je dejal, da nova analiza kaže, da bi morali države ob razmisleku o tem, kako plačati posledice pandemije (ali druge javne stroške), resno razmisliti o zvišanju davkov za najbogatejše.
Da koristi največkrat ostanejo v zaprtem krogu, le med najbogatejšimi, namesto, da bi se razširile na delavce, srednji sloj ali javne storitve, opozarjajo tudi drugi kritiki in ekonomisti.
Kaj to pomeni za politiko in družbo
Analiza 50-letnih davčnih praks kaže, da davčne olajšave za bogate ne zagotavljajo pričakovane gospodarske koristi za širšo družbo. Ravno nasprotno - povečujejo neenakost v razdelitvi dohodka, medtem ko BDP, zaposlenost in splošna gospodarska rast ostajajo nespremenjeni.
Če so v preteklosti takšne politike pogosto upravičevali z obljubami o zaposlovanju, višjih plačah in investicijah - danes empirični dokazi kažejo, da te obljube niso uresničene. Študija avtorjev iz LSE in King's nas sili, da pošteno pretehtamo, komu dejansko služijo davčne olajšave in ali je ’trickle-down’ le retorični manever.
"Rabili so 50 let, da so to ugotovili?"
O izsledkih nove raziskave so se razpisali mnogi, tudi ne-strokovnjaki, na omrežju X, nekdanjem Twitterju. Spodaj le nekaj odzivov, od katerih imajo vsi skupno eno sporočilo: 'Ugotovili so nekaj očitnega!'
Nekateri so se spomnili na meme, ki že leta kroži po družbenih omrežjih in govori o praktično istem.
Drugi se sprašujejo, zakaj so rabili pol stoletja, da so prišli do ugotovitve, ki je praktično splošno znana tudi tistim, ki nimajo diplom iz ekonomije. Pa tudi, v kakšno stanje je pogoltnost najbogatejših pripeljala cel planet.
Da bi tretji spomnili na to, kar je nekoč rekel sam Einstein.
Vsi po vrsti pa so mnenja, da ne potrebujemo analiz, ki ugotavljajo očitno, temveč akcijo. In ta je: "Obdavčite bogate!"
Vir: CBS News
Preberite si tudi: Charles Eisenstein: "Zakaj po več stoletjih tehnološkega napredka še vedno toliko delamo?"
Novo na Metroplay: