"Pri zadnjem vzponu me je zmotilo nekakšno tresenje v rokah. Kot bi me stresala elektrika."

Skupina mladih Dobravčanov, starih med 13 in 19, ki se je med poletnimi počitnicami tistega odpravila na nekajdnevni pohod na Triglav, je kočo na Kredarici, kjer so tik pred vzponom na vrh slovenskega ponosa noč pred tem prespali, razvrščenih v kolono, eden za drugim.

Ker so se pred tem dogovorili, da se pri spustu z vrha Triglava ne bodo vrnili po isti poti, so na vrhu Malega Triglava odložili nahrbtnike.

"Čeprav je bila hoja brez njih lažja, me je pri zadnjem vzponu zmotilo nekakšno tresenje v rokah. Imel sem občutek, kot bi me stresala elektrika. Roki sem vtaknil pod pazduhi, kar je tresenje omililo, mi je pa medtem začelo šumeti okrog glave in dvigovati lase. Peter, ki je hodil za mano, me je vprašal, zakaj imam roki pod pazduhami. On tresenja v rokah ni čutil, ga je pa v nogah. Drago, ki je hodil za Petrom, mi je čez leta povedal, da je takrat videl, kako je Petru iz podplata čevlja v skalo preskočila iskra. Tudi Jože je menda čutil, da je zrak naelektren. Le Nada mi je pozneje povedala, da se ne spominja, da bi čutila elektriko v zraku. Jože ji je menda razložil, da elektrike ne čuti, ker ima obute čevlje s podplati iz gume."

Mladež se je začela spogledovati, a je nekdo rekel le: 'Samo pojdimo naprej.' Nekaj minut kasneje so zagledali Aljažev stolp in v trenutku pozabili na tresenje elektrike.

Uspelo jim je. Prišli so na vrh. Ura je bila približno pol devetih.

Sledilo je navdušeno žigosanje planinske knjižice in za tiste, ki so ta žig dobili prvič, so razigrano opravili še tradicionalni krst tepežkanja z vrvjo po zadnji plati. Če bi se ravno takrat ne bližala zavesa temnih oblakov, bi se na vrhu verjetno zadrževali dlje, kot so se. Morali so se podvizati, če naj bi uspeli še pred nevihto priti do doma Planika.

Na hitro so se še fotografirali, nato pa pohiteli navzdol v trenutku, ko je pri Aljaževem stolpu postopala le še peščica planincev, eni pa so si še vedno kuhali kavo.

In takrat se je zgodilo.

"Nevihta nas je ujela slabih pet minut po spustu. Tako smo hiteli, da se nam ni uspelo razvrstiti v kolono, ki nam jo je določila Mila. Mislim, da so šla navzdol prva dekleta, za njimi naši fantje, sledila sta jim planinca, ki sta se nam pridružila. Skupini sta se kmalu pridružila še fanta, ki smo ju srečali, ko sta hitela gor. Spust do sedla je bil videti kot divja jaga. Tako smo hiteli, da še danes ne morem verjti, da se nihče ni poškodoval. Na zadnji skalnati polici, približno na sredini sedla Med Velikim in Malim Triglavom, sem opazil, da se nam zelo hitro bliža velik oblak. Videti je bil strašljiv. Spodaj je bil čisto raven, zamolkle črne barve. Minuto pozneje je iz oblaka v smeri južne strani Triglava, proti domu Planika, švignila strela."

Močno je zapihalo, se shladilo in stemnilo. Padati je začela sodra.

"Okoli devetih ali malce čez so iz oblaka začele švigati strele. Začel se je sodni dan. Nada je leta pozneje povedala, da so bile strele videti kot ognjene kače, ki so švigale levo in desno po grebenu."

To so bili trenutki smrtne groze. "Spustil sem jeklenico, saj je slišno prasketalo. Celo moje telo mi je sporočalo, naj se je za nobeno ceno ne dotaknem. Vso svojo energijo sem usmeril na hojo. Ves čas sem s pogledom iskal hrbet tistega, ki je hodil pred menoj. Ne spomnim se, kdo je to bil. Lahko, da je bil Roman ali mogoče Peter. Potem sem naenkrat zaslišal čisto kratek pok. Instinktivno sem se sklonil. Čez nekaj trenutkov sem za sabo zaslišal, da nekdo kriči: ’Strela ga je, pomagajte, pomagajte!’"

Krivda preživelega in pot odrešitve 

Dare Vidic je 29. julija 1972, ko je bil star 13 let, na sedlu Malega Triglava doživel in preživel hudo nevihto. Več strel je udarilo v 14 pohodnikov. Štirje mladi fantje so umrli na kraju nesreče, eden čez nekaj dni v bolnišnici.

Dogodek ga je tako zaznamoval, da je preživela travma drastično spremenila njegovo doživljanje sebe in s tem tok njegovega življenja. 

• "Dnevi po mojem živčnem zlomu so se vrstili, ne da bi se dobro zavedal, kje sploh sem in kaj se dogaja okoli mene. Vse se je odvijalo kot v nekakšni meglici, kot bi sebe gledal čez gladino reke."

Dare, ki je odraščal v idiličnem vaškem okolju, bi zagotovo odrasel v popolnoma drugačnega človeka, če ga ne bi zaznamovala nesreča s strelo. Za nameček je imel še to 'smolo', da je živel v času, ko še nismo poznali psihosocialne pomoči žrtvam tragedij. Takrat ni bilo psihoterapevtov, terapij in skupin za samopomoč. Edino kar je deček takrat lahko storil, je bilo to, da je obmolknil in se po svojih močeh trudil živeti dalje. 

• "Iz hiše si dolgo časa nisem upal. Eden od razlogov so bili hudi občutki krivde. Če sem si že kdaj upal iz nje, sem strahoma pogledoval okoli sebe. Nenadoma sem postal tujec v domači vasi. Če se je kdaj zgodilo, da sem srečal katerega od staršev umrlih prijateljev, sem v grozi popolnoma zamrznil."

Uteho je našel v delu in športu. Zbral je celo toliko moči, da je šel leto po nesreči na domače polje, ob nevihti, čakat strelo. Pogumno dejanje, neznačilno za otroka, ga je osvobodilo strahu pred strelami. Ni pa mu dalo odveze pred krivdo preživelega. Krivda ga je tako močno razjedala - v nesreči je namreč umrl tudi njegov najboljši prijatelj, - da je začel drseti v depresijo. 

In potem novi udarci krute usode

Da bi se izvlekel iz črnega brezna obupa, se je takoj, ko se mu je ponudila priložnost, zapustil domačo vas in se preselil k bodoči ženi. 

In ravno, ko se mu je življenje končno obrnilo na bolje, ga je doletela nova tragedija. V zibki mu je leta 1991 umrl otrok.

Na plano so, ob žalosti zaradi izgube otroka, privreli še spomini na nesrečo. Spet je stisnil zobe, ponudil ramo ženi, sam pa na svojo rano nalepil nove obliže. 

Družina se je po težkih mukah sestavila, ko je življenje usekalo še tretjič. Po dolgi bolezni mu je leta 2006 umrla žena. Tokrat je na rano nalepil toliko obližev, da jo je še komajda slutil, vedoč, da se kot oče treh otrok ne sme dokončno zlomiti. 

Tolažbo in moč je našel v delu in naravi.

Hoja v hribe ga je sproščala in osvobajala, osvobodila pa ga ni, le omrtvičila mu je bolečine. Sprejetje - in z njo resnično zdravljenje - je prišlo, ko je o vsem tem končno spregovoril. 

Priporočilo v branje

Pretresljiva, a navdihujoča življenjska zgodba Dareta Vidica, ki se po udaru strele in izgubi najbližjih poda na pot iskanja odrešitve, je prek veščega peresa njegove zdajšnje soproge Bibe Jamnik Vidic našla pot v knjigo za naslovom Strela z jasnega.

• “Danes sem ponosen nase, da sem zmogel odpreti vsa vrata, se soočiti s travmami, jih izpovedati in v sobe spustiti sonce. Nehal sem bežati tudi pred občutki krivde, strahovi in bolečinami. Danes je moj korak lažji. Tudi zato, ker skozi odprta vrata pronicajo topli sončni žarki, ki grejejo sobe mojih spominov. Danes vem, da bodo moji dragi, ki se nikoli ne bodo postarali, za vedno ostali z mano. Zdaj ne več kot huda bolečina, temveč kot lepi spomini na čase, ki so nam bili dani, da smo jih lahko preživeli skupaj.” 

V branje priporočamo: Strela z jasnega – Dare Vidic, napisala Biba Jamnik Vidic

Preberite si tudi: "Imate pri vas še vedno tistega invalida na hrani?" je rekla. "Bom vprašal," sem odgovoril. Star sem bil deset let.