»V gozdu so odločili, da si pripravijo pojedino, in so nosili vse, kar so imeli dobrega, da bo pojedina res prava. Tudi medved je prišel, a kar praznik rok ...« je začetek ene od čudovitih pravljic, ki jih je svoje dni po ustnem izročilu zapisal akademik dr. Milko Matičetov.
100-letnico njegovega rojstva pa so pri Mladinski knjigi prav te dni obeležili s čudovito antologijo slovenskih ljudskih pravljic iz njegove bogate zapuščine.
Pravljice za zbirko Tristo zajcev je v živost z obilico marljivega brskanja po Matičetovih arhivih vrnila Anja Štefan, ki se je nad Matičetovimi pripovedkami navdušila tekom magistrskega študija na področju folkloristike.
44 najlepših ljudskih
Milko Matičetov je ljudske pripovedke pričel zapisovati že kot srednješolec sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, njegovi prvi najobsežnejši terenski zapiski pa so nastali leta 1940 v Teru. Delo je nadaljeval po drugi svetovni vojni, ko je ljudske pripovedi iskal v okviru Orlovih terenskih ekip in sam.
»... leta 1948 je prečesaval okolico Grosupljega, leta 1949 Šmarje – Sap in Dekane, leta 1950 okolico Marezig, Prekmurje in Šentvid pri Stični, leta 1951 Mokronog, Kobarid, Poljansko in Savinjsko dolino, leta 1952 Bogojino, Kranjsko Goro in Trento, leta 1953 Podjuno, leta 1955 Brkine in Kras, vmes Rož, Temeniško dolino, Črni Vrh in še kaj. Do leta 1956 je pripovedi zapisoval, nato večinoma snemal. Leta 1962 se je vrnil v Rezijo, ki jo je odkril že pred mnogimi leti. Njena izjemna pripovedna zakladnica ga je tako prevzela, da se je odtlej vedno znova vračal vanjo, raziskovanje drugih slovenskih pokrajin pa pustil ob strani,« knjigi na pot v spremni besedi poznavalsko piše Anja Štefan.
Verjetno zato ne bo presenečenje, da boste skupaj z vašimi najmlajši med 44 pravljicami, ki so jih s svojimi izjemnimi ilustracijami opremili kar štirje priznani slovenski ilustratorji, brali tudi prigode (že ekraniziranih in zatorej slavnih) zverinic iz Rezije.
V antologijo Milka Matičetovega, ki je v dobrih štiridesetih letih svojega terenskega dela sicer zbral naravnost nepregledno množico ljudskih pripovedi, so večinoma našle pot pripovedi, ki jih je zapisal ali posnel med letoma 1940 in 1973, pripovedovali pa so mu jih pravljičarji iz vseh koncev Slovenije, še najpogosteje iz Rezije in Dolenjske.
Anja Štefan pa pri zbiranju materiala za Tristo zajcev ni imela težav zgolj zaradi izjemnega Matičetovega opusa, temveč tudi zaradi stanja, v katerem je bila njegova zapuščina. Še posebno veliko dela je imela namreč s tistimi pripovedkami, ki so bile na novo najdene v rokopisih.
»Matičetovi rokopisi so zelo nečitljivi, besedišče je narečno in zato marsikdaj neznano, enozložne besede (predlogi, zaimki, pomožni glagoli) so v zapisu pogosto spojene ali pridružene polnopomenski besedi. Predvsem pa ob prepisovanju nikoli ne veš, ali bo pripoved po vsebinski plati na koncu kaj vredna ali ne. Zato je navadno treba prepisati zelo veliko gradiva, da najdeš posamezne primerke, ki so uporabni v naš namen,« zna upravičeno potarnati Anja Štefan, ki je zbranim novinarjem in ob izidu knjige v Konzorcij povabljenim gostom povedala, da jo je ta zbirka ’izžela’ do zadnjega atoma.
»Pripovedi, do katerih sem prišla na ta način, so Koharapincel, Bom sodček odprl, Pehta v Črni Lopi, Čevljar in smrt, Zaklete kraljične, Zakleti grad, Piskrček, kako kuhaj, Škrat v kozarcu, Oče zapusti osla trem sinovom, Kožuh in uči in Pravljica za konec,« pa Anja Štefan še dodaja v predgovoru h knjigi, ki ga zaključi z željo, ki se ji pridružujemo: »Pripovedim želim, da bi spet zaživele po domovih, šolah, vrtcih, knjižnicah, domovih za ostarele in še kje. Naj so v veselje tistim, ki jih bodo brali, in tistim, ki jih bodo poslušali, in naj prinesejo prijetne skupne trenutke ali blagodejna druženja med posameznikom in knjigo.«
Zahvala za novo lepo zbirko ljudskih pravljic gre poleg Anji Štefan tudi Matičetovi hčerki Zarji Koliševski, ki skrbi za očetove arhive, urednici knjige Ireni Matko Lukan, dr. Moniki Kropej Telban z Inštituta za slovensko naravopisje, dr. Veri Smole za jezikovne nasvete, mag. Martini Piko-Rustia za tolmačenje manj znanih koroških besed, Luiggii Negro za prevode rezijanskih pravljic ter likovnemu uredniku knjige Pavletu Učakarju, ki je k delu za knjigo povabil ilustratorje Ančko Gošnik Godec, Zvonka Čoha, Jelko Godec Schmidt in Ano Zavadlav. Naslovnico za knjigo je oblikovala Sanja Janša.
Tristo zajcev
- Najlepše slovenske ljudske pravljice iz zapuščine Milka Matičetovega
Knjiga Tristo zajcev prinaša 44 ilustriranih pripovedi iz zapuščine akademika dr. Milka Matičetovega. Ob 100. obletnici njegovega rojstva jih v živost vrača Anja Štefan. Znanim in priljubljenim pridružuje nove, ki jih je izbrskala iz nepreglednosti bogatega Matičetovega gradiva. Nadela jim je svežo, bolj gladko preobleko, ki pa hkrati spoštljivo ohranja sledi starega pripovedovanja.
Naj nam torej iz knjige zazveni živa slovenska ljudska pravljica, kot se je pripovedovala včasih in kot jo lahko pripovedujemo danes.
