Še danes arheološka izkopavanja odkrivajo srednjeveške nagrobnike, najstarejši potrjeni sega v leto 1049.
Tisočletna zgodovina, tišina, ki odmeva, in kamen, ki kot da šepeta zgodbe o davno preživetih življenjih – staro judovsko pokopališče v nemškem Mainzu je več kot le spominski prostor. To je kraj, kjer je preteklost občutna na vsakem koraku – zbledeli, komaj vidni napisi na nagrobnikih pripovedujejo zgodbe o ljudeh, ki so nekoč tukaj živeli, zdaj pa so skozi svoja imena vpisani v kamen in čas. Sprehod po tem pokopališču je kot pogovor s tistimi, katerih sledi so večno vtisnjene v zgodovino – opomin na minljivost, a tudi na večnost spomina.
Judovska pokopališča so najpomembnejše in najizrazitejše priče judovske zgodovine v Nemčiji. V Mainzu je Staro judovsko pokopališče »Judensand« s skoraj 1.700 zgodovinskimi nagrobniki pomemben del svetovne dediščine.
V tišini starega judovskega pokopališča »Judensand« v Mainzu šepetajo napisi iz globoke preteklosti. Pokopališče, kjer mnogi nagrobniki segajo v 11. stoletje, skupaj s pokopališčem »Heiliger Sand« v Wormsu predstavlja najstarejše judovsko pokopališče v Evropi. Njegova zgodovinska vrednost je bila leta 2021 potrjena z vpisom na Unescov seznam svetovne dediščine, kot del judovske kulturne dediščine v Speyerju, Wormsu in Mainzu.
Pokopališče, ki je bilo sprva zunaj srednjeveških mestnih zidov ob rimski cesti (danes Mombacher Straße), je služilo kot kraj pokopa Judov iz Mainza in okolice. Med številnimi nagrobniki iz 11. do 15. stoletja posebej izstopajo tisti, posvečeni velikim rabinom, kot sta Meshullam ben Kalonymus in Jacob ben Jakar, katerih učenja še danes odmevajo v judovskem svetu. Najstarejši ohranjeni nagrobni kamen v srednji Evropi pripada Jehudi ben Schneoru in je datiran v leto 1049 – danes je shranjen v Deželnem muzeju.
Magenza – Središče judovske modrosti
V srednjem veku je bil Mainz (hebrejsko Magenza) intelektualno in duhovno središče aškenaške judovske skupnosti. Judovska skupnost naj bi tu obstajala že od rimskih časov, pisni viri iz 10. stoletja pa jo omenjajo kot »cvetočo skupnost«. Po izročilu je bilo zemljišče za pokopališče kupljeno že leta 1012, zaradi nerodovitne peščene zemlje – ki je dala ime »Judensand« (Judovski pesek) – pa je bila cena ugodna.
Od preganjanja do obnove
Zgodovina tega pokopališča odseva usodo judovskega naroda v Evropi – prepredeno s preganjanjem, uničenjem, a tudi vztrajnostjo in obstankom. Ko so leta 1438 Jude izgnali iz Mainza, so bili nagrobniki oskrunjeni in uporabljeni kot gradbeni material, del pokopališča pa spremenjen v vinograd. Kljub temu so se številne podzemne grobnice in kamni, zakopani v pesek, ohranili. Še danes arheološka izkopavanja odkrivajo srednjeveške nagrobnike, najstarejši potrjeni sega v leto 1049.
Od 18. stoletja naprej je judovska skupnost v Mainzu ponovno začela uporabljati preostali del pokopališča, kjer danes stoji približno 1700 nagrobnikov iz obdobja med letoma 1700 in 1880. Med najpomembnejšimi je tudi spomenik Geršomu ben Jehudi, imenovanemu »Luč pregnanstva«, katerega učenja so stoletja oblikovala judovsko prakso.
Judensand danes – več kot grobovi
Danes je »Judensand« več kot le pokopališče – je spominski kompleks svetovnega pomena, kjer se skozi kamne bere cela epoha judovske zgodovine. A čas je neusmiljen: razpoke in rastlinje ogrožajo starodavne hebrejske in nemške napise. Zahvaljujoč nemški Fundaciji za varstvo kulturne dediščine so stekli ukrepi za ohranitev tega neprecenljivega zaklada. Ob obisku Mainza ta sveti prostor ponuja ne le sprehod skozi zgodovino, temveč tudi ganljiv dialog s časom, ki ni nikoli pozabil.
Preberite si tudi: VIDEO: Šokanten posnetek, ki zmrzne kri v žilah: Poglejte, kaj je storil ta voznik